Kritika predstave Ob zori: Za revnega je elita vsakdo, ki se prebije skozi mesec

Če je režiser Žiga Divjak v nedavni uprizoritvi Hlapec Jernej in njegova pravica Cankarja uporabil le kot tematsko izhodišče (vprašanje delavskega razreda), postavitev pa je nato skozi močno fizično stilizacijo vkorakala v surovo aktualnost (dokumentarni popis poraznih primerov prekariata), Cankar v predstavi Ob zori ostane na videz »nedotaknjen«. Njegov literarni material na ravni fabule je originalen, avtorski akcenti pa se premaknejo drugam, v selekcijo izbranih besedil (prirediteljica besedila in dramaturginja Katarina Morano ), ki Cankarja osupljivo prerežejo po politični vertikali in intimni horizontali. Rezoniranje javnega (institucionalnega) in zasebnega pola poteka sočasno, z nevidno notranjo ritmiko, ki se osupljivo uskladita, tako da situacije zasebnih razmerij postanejo metafore za širšo družbenopolitično situacijo in vsakokrat tudi obrnjeno. Njuna soodvisnost se kaže kot nujnost, relacije med vladajočim (gospodarjem) in podložnim (hlapcem) pa se parafrazno spodvijejo navznoter, v diskurz družinskega in ljubezenskega.