Bikoborbe ne maramo, saj se nam zdi nepotrebno mučenje živali vse do konca, ko toreador v koridi bika usmrti z mečem. Čeprav to mnoge Špance še vedno privablja na stadione, saj gre za del njihove tradicije, pa postajajo aktivistične skupine, ki se zavzemajo za prepoved, vse množičnejše in glasnejše. Zakaj so se prav pri Lamborghiniju odločili, da ta smrtonosni meč povzdignejo do te mere, da po njem imenujejo avtomobil, je za mnoge neznanka. Marsikdo pa bo dejal, da je ravno ime espada (po špansko meč) zapečatilo njegovo usodo, saj ga je spremljala slaba karma.
Ko izgovorimo Lamborghini, praviloma pomislimo na veličastne štirikolesnike, kot so miura, countach ali diablo, le redko kdo se spomni na espado. Z razlogom: ko jo prvič pogledate, naredite čudno grimaso. Espada namreč ni lepotica, kot bi jo od italijanske znamke avtomobilov pričakovali, saj gre za poskus karavanskega kupeja (nekakšnega shooting braka) z razporeditvijo sedežev 2+2, ki pa so ga po desetletju (med letoma 1968 in 1978) prenehali izdelovati, pa čeprav je osvojil srca 1226 kupcev.
Prvič s samodejnim menjalnikom
Espada je imela le dvoje vrat, štiri sedeže in 4-litrski 12-valjni motor, bila pa je prvi lamborghini, pri katerem so imeli zadaj sedeči potniki prostor za noge. Pod njeno obliko se je podpisal Marcello Gandini, šlo pa je za nadgradnjo dveh konceptov, lamborghinija marzala in jaguarja pirana. Avto je doživel tri generacije. Prvič je bil na ogled na ženevskem salonu, prepoznaven pa po velikih platiščih znamke Campagnolo, a večjega uspeha ni doživel; prodali so jih zgolj 176. Leta 1970 so v Bruslju predstavili drugo generacijo, s temeljito prenovljeno notranjostjo, moč motorja pa so s 325 povečali na 350 konjev. Bila je zaželena, saj je potrebovala vsega 6,5 sekunde do stotice, maksimalna hitrost je bila 243 kilometrov na uro in osvojila je srca 578 zemljanov. Tretjo generacijo z oznako S3 so predstavili dve leti pozneje. Pirellijeve 15-palčne pnevmatike so bile dimenzije 215/70 in so zagotavljale prepoznavnost. Opcijsko je bil prvič v lamborghiniju na voljo tudi samodejni menjalnik, z letom 1975 pa tudi masivni odbijači, ki so jih namestili zaradi strogih varnostnih zahtev onkraj luže. Prodali so jih 472.
Nekaj posebnega je bila konceptna limuzinska različica espade, ki so ji nadeli ime faena in jo predstavili leta 1978 v Torinu, imela je 18 centimetrov daljšo medosno razdaljo in normalna zadnja sedeža, trenutno pa si jo lasti švicarski zbiratelj. Dobro ohranjene espade sicer dosegajo ceno med 100.000 in 200.000 ameriških dolarjev, med zbiratelji pa je tudi ameriški voditelj pogovornih oddaj Jay Leno, njegova espada je letnik 1969. »Odločal sem se med ferrarijem 330 GTC in lamborghinijem espado, kupil sem slednjo, ker je bila prostornejša, imela več konjev in bila polovico cenejša. Naredil sem napako, danes bi bil ferrari vreden okoli milijona, espada pa občutno manj. Dejstvo je, da gre za avto, ki ga ljubiš ali sovražiš. Njegovo bistvo ni visoka hitrost, pa čeprav jo je sposoben doseči, temveč občutek med vožnjo. Komunikacija med voznikom in avtomobilom je izjemna, za volanom se počutiš tako zelo varno,« je povedal Jay Leno.
Espado je obarvala v rožnato
Med srečnimi lastniki espade je danes tudi 46-letni Britanec Jonny, ki pravi: »Od nekdaj mi je bila všeč, saj je bila nizka ter domiselno in nenavadno oblikovana. Je neverjetno udobna in ima videz zmogljivega avtomobila. Bila je odlično ohranjena in ni potrebovala obnovitve.« Z njo je pred letom prevozil 4000 kilometrov dolgo pot po evropskih cestah od Warwicka do Toskane. Nekaj posebnega je tudi espada, katere lastnica je Lorrie Stern, dobila pa jo je kot božično darilo od danes že pokojnega moža. Obarvana je bila zeleno, Lorrie pa se je odločila za spremembo barve v – rožnato; takšna je tudi notranjost. Gre za tretjo generacijo iz leta 1974, ima petstopenjski ročni menjalnik, na števcu kilometrov pa je izpisana številka 98.832 milj (približno 158.000 kilometrov).
Čeprav je Lamborghini leta 2008 v Parizu predstavil konceptnega estoqua kot naslednika espade, do serijske različice ni prišlo, so se pa letos okrepile govorice, da o njem resno razmišljajo. »Predstavili bi ga radi med letoma 2025 in 2027, zato se nam ne mudi. Odločiti se moramo tudi za pravi pogonski agregat, konec koncev v tem segmentu nismo bili prisotni 40 let. Si pa želimo avta s kombinacijo visokih zmogljivosti, aerodinamičnosti, voznega udobja in obilice prostora,« je govorice podkrepil šef znamke Stefano Domenicali in povedal, da bi takšen avto veliko kupcev našel na kitajskem trgu.
