Zadnje dni tega leta bodo alpske smučarke nastopale v Semmeringu. Nekaj, kar naj bi bile navadne tekme za svetovni pokal, pa se je spremenilo v razpravi o umetnosti in estetiki. Tekmovanje namreč oglašuje s plakatom, na katerem je umetniška interpretacija gole smučarke. Plakat gole smučarke je delo priznanega 75-letnega avstrijskega umetnika Christiana Ludwiga Atterseeja, ki tudi sicer slovi po navdušenem slikanju aktov. Umetnik za tekme v Semmeringu sicer riše plakate že od leta 1996.
Plakat je povzročil zgražanje predvsem na spletu, medtem ko ga avstrijska smučarska organizacija zagovarja kot umetniško delo. Tudi slikar sam, ki ima v Semmeringu počitniško hišo, je prepričan, da z golo smučarko ni nič narobe. »Svet je okupiran s poulično pornografijo in vesel sem, da sem lahko ponudil nasprotno interpretacijo ženskega sveta,« pravi Christian Ludwig Attersee. Organizatorji so se odločili, da plakat ostane na ulicah, in ga ne nameravajo umakniti.
Logotip je bil plagiat
Zanimivo pa je, da to ni edina letošnja športna plakatna afera. Tudi nedavno končani dvoboj za naslov svetovnega prvaka v šahu med Magnusom Carlsenom in Fabianom Caruano je imel leto dni pred začetkom zaplet s plakatom. Pravzaprav z logotipom, ki je bil natisnjen na plakatu. Izdelali so ga oblikovalci iz moskovskega studia Shuka Design, predstavljal pa je dve človeški figuri, prepleteni z nogami. Zapisali so, da je plakat »kontroverzen in trendovski, prav tak kot mesto, ki gosti dvoboj«.
Spletni kritiki so nemudoma po objavi plakata zapisali, da predstavlja dva moška, zapletena v spolni akt, in da gre za kamasutra šah. Še bolj so se zgražali nad tem, da naj bi logotip multiplicirali na vse od plakata do skodelic za kavo. Šahisti vsega sveta so se dobro nasmejali šahovski plošči, ki ima 6 krat 6 kvadratov namesto 8 krat 8, kot jih ima v resnici. Logotip so spremenili, tako da Carlsen in Caruano nista bila več kot stilizirana šahovska ljubimca.
Sicer manj seksi, a vendar škandalozen je bil tudi prvi logotip olimpijskih iger v Tokiu 2020, ki so ga organizatorji objavili pred dvema letoma. Izrisal ga je japonski oblikovalec Kendžiro Sano, logotip pa je zmagal na natečaju. Toda izkazalo se je, da je plagiat, saj je skoraj identičen logotipu belgijskega gledališča v Liegu. Šest mesecev po razglasitvi logotipa so ga organizatorji osramočeni zamenjali z novim.
Dovoljeni goli moški
A če se vrnemo h golim športnikom – ti v preteklosti niso povzročali veliko zgražanja na plakatih. Vsaj ne goli moški. Kar nekaj olimpijskih iger je imelo na plakatih podobe golih moških, recimo na Švedskem leta 1912, v Belgiji 1920, v Londonu 1948 in celo v Barceloni 1992, ko so na enem od številnih uradnih plakatov po zraku letele gole stilizirane podobe nedefiniranega spola. A recimo, da je bila ta golota povezana s kultom popolnega športnega telesa, povezanega z antičnimi olimpijadami.
Poleg golote so imeli plakati seveda vedno tudi politično konotacijo, ki bi se nam z današnjega stališča zdela res neprimerna. Za olimpijske igre v Los Angelesu 1932 je bil denimo v uporabi tudi plakat, na katerem so bili naslikani goli Indijanci, kar bi bilo dandanes milo rečeno politično nekorektno. Še bolj pa je razburjal plakat za olimpijske igre štiri leta kasneje v Berlinu. Krasijo ga Brandenburška vrata in figura postavnega arijca, ovenčanega z lovorovim vencem. Podobne aluzije na nacistično ideologijo so vidne tudi na plakatu za zimske olimpijske igre istega leta v Garmisch-Partenkirchnu, kjer naj bi smučar pozdravljal z nacističnim pozdravom.
