Ste že slišali za nočno moro Liam Neeson? Začne se tako, da iz nekega razloga v sanjah ugrabite njegovo hčer, irski igralec pa vas v zameno za to začne preganjati. Prebudite se premočeni in se še kakšen teden zatem ne oglašate na klice neznanih številk (kultni I will look for you, I will find you, and I will kill you). Irski igralec je sicer res najbolj znan po svoji vlogi v Spielbergovemu Schindlerjevemu seznamu (1993), a je znan tudi po številnih akcijskih vlogah (Non-Stop, Potnik, Nočni lov, Preživetje, trilogija Ugrabljena), ki so mu prinesle status nekakšne metafilmske ikone.
Preverjena imena, preverjena formula
Kot akcijska junakinja je bila v preteklosti podobno prepoznavna tudi akrobatska teksaška igralka Jennifer Garner, ki se je na veliki oder izstrelila z vlogo Ciine agentke v J. J. Abramsovi seriji Alias (2001–2006). Na krilih malozaslonskega uspeha je z Benom Affleckom leta 2003 nastopila v superherojskemu Daredevilu, dve leti pozneje pa je nato stransko vlogo v rdeče odete Elektre ponovila še v istoimenskem samostojnem filmu. Oba filma sta bila kritiško izredno slabo sprejeta, vendar je bil njen solo poskus za povrh še finančna polomija. Kariera Garnerjeve je začela toniti, a je po manjših vlogah znova v vzponu.
Francoski režiser Pierre Morel torej vnovič stavi na sicer nekoliko pozabljeno, a žanrsko preverjeno ime, a žal hkrati ne odstopa od formulaične scenaristične strukture akcijskih filmov, v katerih je glavni motiv maščevanje. Vsebinsko gledano je pravzaprav edina razlika v primerjavi z njegovo Ugrabljeno (2008) v tem, da je visokorasli Irec z naglasom zaradi tega, ker so mu ugrabili hčerko, lovil Albance, tokratna triler kriminalka pa ponuja zgodbo bančne uslužbenke Riley North, ki lovi Mehičane, ker so ji v brutalnem strelskem napadu ubili hčer in moža.
Žalujoča mamica preprodajalce mamil sicer prepozna, a ti zaradi nesposobnih policistov in skorumpiranega pravosodja odkorakajo na prostost. Namesto da bi doživela živčni zlom, se Northova odloči naučiti lomiti kosti. V petih letih ji uspe preobrazba, ki zasenči celo tisto Primoža Rogliča. Predstavljajte si žensko različico Ramba. Urbano Laro Croft (Tomb Raider, 2018). Jezno brunetko, ki je za dodatni predmet vpisala ravnanje z orožjem pri Johnu Wicku (2014) in borilne veščine pri Atomski blondinki (2017). Kvazirealističen režijski slog sicer priskrbi nekaj dobro koreografiranih prizorov, a bi ta angel maščevanja zaradi generične zgodbe in mestoma zares amaterske montaže precej bolje kot na velikem platnu deloval kot vikend program malih zaslonov.
Površni družbeni komentar
Igralka iz Houstona je sicer kot državljanka, ki pravico vzame v svoje roke po vzoru Charlesa Bronsona (Death Wish, 1974), posrečeno prepričljiva, vendar mimo scenarija, ki deluje, kot bi se producenti zadovoljili s prvim osnutkom, pač ne gre. Pozabite značajsko točnejšo sorodno kriminalko Neustrašna (2007) z Jodie Foster. Tokratni premik nejevere je enostavno prevelik: Garnerjeva postane brezčutni morilski stroj hitreje, kot Bruce Wayne prevzame identiteto Batmana, gledalec pa naj bi, medtem ko gleda, kako preprodajalci padajo kot glineni golobi, kupil še nekakšen družbeni komentar o losangeleškem Skid Rowu, ameriškem epicentru revščine.
Režiser nam famozno šotorišče brezdomcev, ki razkriva zevajoči prepad med losangeleškim bliščem in bedo, ponudi že v uvodni špici, a glavnega krivca v okviru filma bolj kot v usodni ekonomski in socialni neenakosti ter čedalje večjim razkorakom med prihodki in življenjskimi stroški išče v trgovini z mamili in pripadajočim kriminalom. Za povrh površna družbena introspektiva operira z rasističnimi stereotipi, zaradi česar je že naletela na zgražanje kritikov in gledalcev. Garnerjeva si je tako namesto vrnitve med akcijska imena nakopala novo nočno moro, ki pa v nasprotju s tisto z Liamom Neesonom ni zgolj spletni vic.
