Kritika predstave Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj: Manifest za odrsko detabuizacijo človeškega
Krstno uprizoritev besedila Simone Semenič jerebika, štrudelj, ples pa še kaj, ki jo je v okviru Nove pošte zrežiral Janez Janša, bi lahko zgolj pogojno označili za »predstavo«, vsaj v običajnem pomenu tega izraza; opraviti imamo namreč z nekakšnim »postgledališkim« formatom, pri katerem se mreža razmerij med vsebino in gledalcem v osnovi ne vzpostavlja skozi živo igralsko telo, ampak na razne druge načine.
Edini igralec v »predstavi« se pojavi samo med – pavzo. To je Stane Tomazin s krajšo intervencijo, v kateri se naveže na svoj prispevek v nedavni uprizoritvi nekega drugega avtoričinega besedila. (Foto: Andraž Kobe)
Pristop sicer niti v našem prostoru ni nov; podobnim projektom smo bili na primer že priča tudi na Novi pošti (zvočna inscenacija S*S) in celo pri sami Simoni Seme...
Kadar koli sem postavljena (oziroma se postavim) pred pisanje, v katerem uporabljam izrazje za spolnost in spolne organe, se znajdem v zagati. Na eni...