V Prešernovem gledališču Kranj bodo v torek, torej na dan, ko bo minilo natanko sto let od smrti Ivana Cankarja, premierno uprizorili avtorski projekt Ob zori. Gre za odrsko priredbo motivov iz izbranih Cankarjevih krajših besedil, ki jim je skupno predvsem to, da govorijo »o malih ljudeh, ki so žrtve sveta, v katerem živijo«, okvir uprizoritve pojasni režiser Žiga Divjak, ki se je v zadnjih sezonah s prepoznavno angažirano držo uveljavil kot eden osrednjih ustvarjalcev mlajše generacije: njegova predstava 6 je letos prejela veliko nagrado za najboljšo uprizoritev Borštnikovega srečanja, lani pa je tam že prejel Borštnikovo nagrado za režijo predstave Človek, ki je gledal svet. »Zdi se mi, da Cankarja pri nas pogosto dojemamo kot nekaj zaprašenega, kar pripada nekemu minulemu času, toda meni vsakič znova ponuja izjemen vir navdiha s svojimi idejami, politično angažiranostjo in razumevanjem življenja v vseh njegovih niansah,« še poudari Divjak.
Predstava je torej nastala na podlagi novo oblikovane partiture, v katero je dramaturginja Katarina Morano povezala vsebino različnih Cankarjevih del, vključno z nekaterimi črticami iz znane zbirke Ob zori, po kateri je uprizoritev dobila tudi naslov – ta ima seveda določeno simbolno razsežnost. »Zora je hkrati začetek dneva in konec noči. Prinaša upanje novega dne in hkrati grožnjo negotove prihodnosti,« razloži režiser. »Skoraj srhljivo je, ko Cankar opisuje družbene razmere preteklosti, ob branju pa nehote dobimo občutek, kot da govori o sedanjosti ali celo o morebitni prihodnosti.« Tudi danes smo namreč (znova) ujeti v enake socialne krivice in družbeno neenakost, kot se kažeta skozi Cankarjeve opise predmestne bede in vpetost njegovih likov v krog garanja in pomanjkanja, medlega upanja ter vsakodnevne stiske, v katerem si podajata roko ponižanje in nemoč. »Cankarja smo za to predstavo razumeli kot nekoga, ki nam govori o današnjem svetu – in je v tem pogledu torej še vedno aktualen, nemara pa tudi nevaren.«
Divjak je skupaj z dramaturginjo predstave poskrbel tudi za priredbo besedil, za katera se sicer vsaj na prvi pogled zdi, da niso ravno uporabna za dramatizacijo, saj je v njih razmeroma malo dialogov. »V uprizoritvi gre v nekem smislu bolj za povzemanje bistva problemov, ki jih obravnava Cankar, in ne nujno za neposredne citate; tudi v jezikovnem pogledu je dogajanje večkrat postavljeno v naš čas,« o tem pojasnjuje režiser. »Osnovna hrbtenica uprizarjanja sicer tudi zdaj ostaja pripoved, smo pa obravnavani snovi obenem poiskali še določeno gledališko obliko.«
