Na letošnjem LGTB-festivalu so bili močno zastopani filmi iz Južne Amerike, a so prikazali tudi turške, kitajske, kosovske in celo dva kenijska LGBT-filma – kar je gotovo zanimivost že samo po sebi.
Filmska kritičarka Petra Meterc, članica društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI, je pred obema filmoma pripravila kratek uvod o vplivu kolonializma na odnos do istospolnih parov v afriških državah. Poudarila je, da so še posebno progresivni filmi, kot sta na primer aktivistični dokumentarec Sidney in prijatelji_ceTristana Aitchisona ter uspešnica kenijske režiserke Wanuri Kahiu o romanci med dvema dekletoma Rafiki, pri iskanju sredstev za realizacijo v dvojnih težavah. Po eni strani podpore v lastnih državah, kjer so odnosi med istospolnimi partnerji in partnericami pogosto kazensko preganjani, za LGBT-filme pričakovano ne morejo iskati, po drugi strani so manj uspešni celo na Zahodu, saj si ta Afriko še vedno zamišlja kot enovito, nasilno, kaotično, obubožano in nesrečno deželo, Afričane pa kot ljudi, ki jih je treba nenehno reševati, in išče filme, ki bi tak pogled tudi potrdili.
Drugačna Afrika
Prav o tem je v svojem slovitem klicu filmskim ustvarjalkam, kuratorkam in financerkam po novi afriški umetnosti, ki jo poimenuje afro-bubblegum ali lahkotna afriška umetnost, govorila tudi kenijska režiserka Wanuri Kahiu. Po njenem potrebujemo umetnost, ki bi večkrat prikazala tudi veselo Afriko, filme, ki bi na svet pogledali na zabaven, ognjevit in hkrati bolj brezskrben način. Odličen primer tega je zagotovo njen film Rafiki, verjetno najbarvitejši film letošnjega festivala, ki prikazuje revolucionarno, a hkrati živahno in zabavno zgodbo o kenijskih najstnicah, Keni in Ziki, med katerima se za hrbtom njunih konservativnih družin in preostale družbe začne spletati prepovedana prva ljubezen. Film, ki so ga ob velikem zanimanju obiskovalcev festivala letos premierno prikazali v Cannesu, so v Keniji nemudoma prepovedali, saj naj bi nezakonito promoviral lezbijštvo. Kenijsko vrhovno sodišče je pozneje prepoved začasno umaknilo, da bi film lahko kandidiral za tujejezičnega oskarja.
Drugačno podobo Afrike, kot smo je vajeni, prikazuje tudi drugi kenijski film festivala, politični dokumentarec škotskega režiserja in fotografa Tristana Aitchisona, Sidney in prijatelji_ce, ki prikazuje življenje interspolnega Sidneyja, ki odraščajoč v ruralni zahodni Keniji nikoli ni zares ustrezal ženskemu spolu, ki so mu ga pripisali, in kroga transspolnih ljudi v Keniji – kjer istospolno usmerjenost še vedno zakonsko preganjajo, LGBT-osebam pa grozi zapor do 14 let. Film posveti pozornost njihovim vsakdanjim bojem za lastno identiteto, četudi ob tem doživljajo nasilje ne le v širši družbi, temveč tudi v krogu svojih družin. Te svoje inter- in transspolne otroke namreč poskušajo ubiti v prepričanju, da so jih obsedli demoni. Kljub zelo osnovni dokumentarni tehniki intervjujev s sodelujočimi in prvenstveno politični usmeritvi filmu uspe ljudi, ki jih prikaže, upodobiti skozi njihove intimne stiske, ki delujejo prepričljivo in pogosto zelo ganljivo.
Podobno neskladje med družinsko pripadnostjo in željo po lastnem pristnem življenju opazimo tudi v igranem filmu Španke Arantxe Echevarrie Carmen in Lola o najstnicah v eni od španskih romskih skupnosti, ki se kljub patriarhalni, tradicionalistični skupnosti zaljubita. In se, podobno kot Ziki in Kena v Rafiki, zapleteta v prepovedano zgodbo, ki je nihče v njuni okolici lep čas ne sluti, saj vsi verjamejo, da se to med dekleti in ženskami preprosto ne dogaja. Lola, ki sama pri sebi že ve, da je lezbijka, se zaljubi v Carmen, ki naj bi se kmalu poročila z njenim bratrancem, in jo osvoji, kljub temu da se Carmen zaradi vzgoje ideja o odnosu z žensko sprva upira. Film Carmen in Lola je letos kot prvi film kakšne španske režiserke nastopil v canskem programu Štirinajst dni režiserjev.
