Tudi s pogledom v zgodovino filma, v čase, ko so takšne tematike pomenile več kot zgolj provokacijo. Primerjali smo lestvice British Film Institut (na prvem mestu je film Carol), Time Out (Brokeback Mountain), Standard (Carol) in celo Cosmopolitan (Bound), pa še nekaj manj znanih blogerskih zapisov smo prebrali ter povprašali o LGBT-filmih nekaj naših filmskih kritikov. Lahko rečemo, da smo izbirali med stotinami filmov. Na lestvici so zgolj celovečerni filmi, eksperimentalnim in kratkim filmom ter tudi dokumentarcem smo se tokrat izognili. Med slovenskimi filmi kritiki izpostavljajo Dečke iz leta 1977, ki jih je posnel Stanko Jost, po homoerotičnem literarnem delu Franceta Novšaka iz leta 1937, Dečki: roman iz dijaškega internata. Oblasti so večkrat preprečile snemanje, na snemanju pa so Josta in ekipo večkrat obiskali tudi policisti. Film večjih uspehov ni požel, konec koncev ga niti niso veliko vrteli.
Carol, Velika Britanija/ZDA, 2015
Popularna ameriška pisateljica Patricia Highsmith (1921–1995) je leta 1952 pod psevdonimom Claire Morgan napisala ljubezensko dramo Cena soli (The Price of Salt). Gre za njen edini roman s homoerotično tematiko; med njenimi deli recimo najdemo Tujca na vlaku, po katerem je Alfred Hitchcock posnel film, ali roman Nadarjeni gospod Ripley, ki je v filmski obliki postal ena največjih hollywoodskih uspešnic. Zgodbo iz zgodnjih petdesetih, o ljubezni med Thereso (Rooney Mara), fotografinjo in prodajalko, ter bogato Carol Aird (Cate Blanchett), ki se ločuje od svojega moža, je režiral Todd Haynes. Kritiki so film izstrelili med zvezde, čeprav kljub šestim nominacijam ni iztržil nobenega oskarja. Za zgodbo z relativno srečnim koncem, kot so ugotovili kritiki, smo v Dnevniku zapisali: »Cena, ki jo mora plačati Carol, je visoka, a kot ugotovi na koncu, 'živeti proti sebi, proti svojemu bistvu', na neki točki ni več mogoče.« Marcel Štefančič pa je za Thereso in Carol napisal: »Bolje se imata kot moški. Boljši igralki sta kot moški. Več lahko izgubita kot moški. Toda ne, nič tragičnega ni v njuni romanci.«
Dolgoletni prijatelj, ZDA, 1989
Longtime Companion je ameriški izraz za moškega, ki se je v osmrtnicah poslavljal od svojega partnerja. Film, posnet pod taktirko Normana Renéja, govori o štirih prijateljih – treh fantih in dekletu – in o njihovem odnosu v času epidemije aidsa. Po datumih, v devetih dejanjih, od 3. julija 1981, ko je New York Times objavil prvi članek o aidsu, do 19. julija 1989, ko nekaj glavnih protagonistov v filmu že umre. Film velja za prvega, ki je spregovoril o boju gejevske skupnosti z zahrbtno in takrat še skrivnostno boleznijo.
Gora Brokeback, ZDA, 2005
Osnova za filmsko ljubezensko zgodbo (Brokeback Mountain) med dvema fantoma, ki se spoznata v gorah Wyominga, je istoimenska črtica E. Annie Proulx iz leta 1997. Zgodba se dogaja leta 1963 in govori o dveh kavbojih (Heath Ledger in Jake Gyllenhaal), ki v gorah paseta ovce. Ko se vrneta v dolino, se poročita, a očitno se ljubezen med njima ne ohladi. Film je dobil zlatega beneškega leva in bil nominiran za osem oskarjev. Dobil je štiri, med drugim tudi tistega za režijo za tajvanskega režiserja Anga Leeja. Film je stal 14 milijonov, bruto prejemki pa so bili kar 180 milijonov dolarjev.
Fantje ne jočejo, ZDA, 1999
Boy’s Don't Cry je filmska drama, posneta po resnični zgodbi o Brandonu Teena, mladem transseksualcu, ki so ga njegovi prijatelji posilili in ubili leta 1993, potem ko so ugotovili, da ima ženske genitalije. Film je režirala Kimberly Peirce, v vlogi Brandona je zaigrala Hilary Swank, njegovo dekle Lane Tisdel pa je igrala Chloë Sevigny. Kritiki so bili navdušeni, Swankova pa je dobila tudi oskarja za glavno vlogo. Za sicer nizkoproračunski film so porabili dva milijona in zaslužili deset milijonov dolarjev.
Žrtev, Velika Britanija, 1961
Intimen odnos med odvetnikom in njegovim ljubimcem, navadnim delavcem (Dirk Bogarde in Peter McEvery), je podlaga za filmsko dramo Victim, v kateri naj bi prvič uporabili besedo »homoseksualno«. Film je režiral Basil Dearden, ki je dobesedno napadel takratne angleške protisodomitske zakone, ki so omogočali izsiljevanje gejev. Izsiljevalci imajo namreč v rokah fotografije obeh ljubimcev in hočejo denar. Dirk Bogarde se odloči, da se bo kriminalcev, ki so se spravili nanj in na njegovega ljubimca, lotil s pravnimi sredstvi.
Ura otrok, ZDA, 1961
Children's Hour je film Williama Wylerja, v katerem igrata Audrey Hepburn (Karen) in Shirley MacLaine (Martha). Delo je adaptacija romana Lillian Hellman iz leta 1934, ki govori o dveh škotskih vzgojiteljicah, lastnicah dekliškega internata, ki ju neka učenka lažno obtoži lezbištva. Starši iz šole izpišejo vse otroke, ostaneta sami in oblateni. Prepozno se izkaže, da ljubezen med vzgojiteljicama očitno nikoli ni bila telesna. Film se konča z Marthinim samomorom. Zanimivo, Wyler je prvo verzijo filma posnel že leta 1936, a v njej ni bilo lezbištva.
Grenke solze Petre von Kant, Nemčija, 1972
Die bitteren Tränen der Petra von Kant je eden najpomembnejših filmov nemškega genija Rainerja Wernerja Fassbinderja (1945–1982), ki ga je posnel po svoji istoimenski drami v petih dejanjih. V filmu s povsem žensko igralsko ekipo oblikovalka Petra von Kant (Margit Carstensen) živi s svojo prijateljico (Irm Hermann), napol sužnjo, ki ji predstavi manekenko Karin (Hana Schygulla). Petra se zaljubi, a na koncu Karin odide. Pravijo, da je v liku Petre von Kant želel Fassbinder pokazati zrcalno podobo samega sebe.
Dekleta v uniformi, Nemčija, 1931
Film Mädchen in Uniform režiserke Leontine Sagan je lezbična romanca, ki je nastala po gledališkem delu Danes in jutri Christe Winsloe. Skoraj gotovo gre za prvo takšno zgodbo, posneto na filmski trak. Zgodba je postavljena v okolje dekliškega internata, kjer s trdo roko vlada direktorica. Mlada dekleta pa si želijo predvsem ljubezni in v filmski zgodovini je ostal poljub med 14-letno Manuelo in njeno učiteljico. Nacisti so ob prihodu na oblast film, v katerem nastopajo samo dekleta (režiserka je bila judovskih korenin), zaradi dekadentnosti prepovedali.
Ponos, Velika Britanija, 2014
Pride je filmsko delo o sodelovanju med gejevskim in rudarskim gibanjem v času velikih stavk proti politiki angleške premierke Margaret Thatcher. Bolj ali manj konservativni stavkajoči rudarji iz Walesa so nad finančno in moralno pomočjo gejev najprej presenečeni in jo mnogi celo odklonijo, potem pa ugotovijo, da so na isti strani, da se borijo proti istemu sovražniku. Film o gibanju Lesbians and Gays Support the Miners, ki ga je posnel Matthew Warchus, je sicer duhovit, a v ozadju ob političnih temah odpira tudi pogled na prvo obdobje epidemije aidsa v Angliji.
Priscila, kraljica puščave, Avstralija, 1994
Transvestita Mitzi (Hugo Weaving) in Felicia (Guy Pearce) ter transseksualna ženska Berrnardette (Terence Stamp) na svojem avtobusu potujejo po Avstraliji, iz Sidneyja proti notranjosti, kjer jih čakajo bolj ali manj odtrgani nastopi. Priscilla, Queen of the Desert, je delo režiserja in scenarista Stephana Elliota. Road movie, ki ga odlikuje sijajna glasba, je dobil oskarja za najboljšo kostumografijo in dobro zaslužil. Vložili so manj kot dva milijona avstralskih dolarjev in zaslužili 30 milijonov ameriških dolarjev.
