Kritika nastopa Anne Calvi: Razbremenjena in odločna

Morda bo zvenelo nekoliko nenavadno, vendar je Anno Calvi danes celo težje razumeti kot v trenutkih, ko nas je dobesedno začarala z istoimenskim prvencem, prepolnim potlačenega hrepenenja (2011). Ali je to posledica poznega dozorevanja, še zlasti zaradi premnogih nehvaležnih in obremenjujočih primerjav s PJ Harvey, je seveda zgolj ugibanje, a dejstvo ostaja, da je bila njena nekdaj ne docela izoblikovana umetniška identiteta vezana na nekaj skrajno intimnega in bolečega. Na nekaj, česar se je hotela na vsak način znebiti, a se je vedno vračalo. Annin talent seveda nikoli ni bil vprašljiv in ga tudi ni razumela kot sredstvo za izganjanje notranjih demonov. Prej se je postavljalo vprašanje, koliko in na kakšen način se mu bo hotela podrediti. Potreben je bil globok vdih (One Breath, 2013) in korak vstran od nekdaj zadušljive intimnosti, da se je sprostila in osvobodila ter namesto spomina preteklih (pre)izkušenj sebe postavila v vlogo lovke in plena, kot je z razlogom zapisala na notranjem ovitku nedavno izdanega albuma Hunter. Šele z njim je »končno« poenotila avtorske in življenjske interese v poetiko, oddaljeno od vsakršne trendovske površnosti, ter pri tem ohranila ves nekdanji ustvarjalni šarm.