Kritika koncerta The Homesick: Na poti v “ziheraštvo”?
Kakorkoli obrnemo ali poskušamo odmisliti, The Homesick imajo v našem prostoru sila nehvaležno nalogo. Na lanskem Mentu so namreč povsem nehote poenotili domačo neodvisno kritiško javnost, ki jih je soglasno izpostavila kot najbolj prepričljiv nastop, kar se je po ustnem izročilu kasneje preneslo tudi navzven. In verjemite mi, da na »mikroravni« znotraj tako širokega programa česa takšnega ne pomnim v vsej svoji tridesetletni karieri. S tem so si seveda nakopali natančne sledilce svojega početja, ki od nizozemskega tria upravičeno pričakujejo, da ubrani lahko izborjene položaje upoštevajoč, da prostora za element presenečenja ni več. Pri tem seveda ne smemo preslišati, da v dobi spletnega promoviranja in pretakanja glasbe tovrstni »poskusi« dnevno kapljajo v vaše in naše nabiralnike. Glasbeno raziskovanje skupine The Homesick z izbranimi stilskimi sredstvi sovpada z miselnimi vzorci tistega dela nove neodvisne generacije, kjer vse ni podrejeno klišejem ali zaprto za svobodne ustvarjalne oblike izražanja. Na eni strani zunajinstitucionalni pop, na drugi inovativne kombinacije na ruševinah razsutega zvočnega zidu. Tudi v trenutkih očitno simuliranega kaosa so The Homesick namreč vztrajali pri notranjem poenotenju, da z izhodiščnega položaja »outsiderjev« pokažejo nekaj več, da je na sceni preveč brezkrvnih indie mazačev, prepolnih izpraznjenih eklektičnih modrovanj, ki s svojo čistostjo hočejo ugajati vsakomur. Ali je o slednjem res mogoče govoriti samo še v pretekliku?
Odsotnost elementa presenečenja je bila v tokratnem nastopu skupine Homesick ključnega pomena. (Foto: Darja Šter)
Odsotnost elementa presenečenja je bila v tokratnem prikazu ključnega pomena. Če k temu prištejemo še izgubo precej priljubljene ekscentričnosti, kjer se marsikat...