Ob najinem prvem srečanju pred dvema letoma in pol ste delovali presenečeno in zadržano. Takrat se je šele začelo govoriti in pisati o Anni Calvi, danes so naslovi z vašim imenom v medijih že mastno odebeljeni. Kako je vse to vplivalo na vas?

Ne bi rekla, da sem se bistveno spremenila. Še vedno sem dekle s kitaro, ki rada sklada in poje pesmi. Tako seveda čutim sama, pogledi drugih pa so lahko različni.

Ali se znotraj vas še vedno skriva tista plaha deklica, zlasti ko gre za pogovore s sedmo silo?

Ne bi rekla, da sem sramežljiva v svojih odgovorih, morda je le moj način nekoliko drugačen, kot ste ga vajeni pri drugih, bolj gostobesednih in glasnejših umetnikih. Raje vidim, da so moji odgovori krajši, da takoj preidejo na bistvo vprašanja. Podobno kot v glasbi imam raje bogati minimalizem, ko z nekaj tonskimi rešitvami zaobjamem širok čustveni razpon. In se mu prepustim, da me vodi skozi pesem.

Na način, kot je zgodbe pripovedoval tragični bard Jeff Buckley?

Natanko tako. Jeff – in ni edini – je klasičen primer tega, kako se na povsem preprost način dotakniti globine človeka. V tehničnem smislu ni bil ne vem kakšen virtuoz, vendar to sploh ni bila poanta njegove glasbe. Poslušajte si Live at Sin-e in pred vami se bo odprl čudovit svet, četudi iz zvočnikov prihaja samo glas mladeniča ob spremljavi telecaster kitare.

V kratkem času ste preskočili iz anonimnosti v prvo ligo. Večinoma so umetniki ob čem takem zelo vzhičeni, vi pa ostajate trdno na tleh.

Ne bom tajila, da mi občutek ne godi, vendar ga po drugi strani tudi ne bom obešala na veliki zvon. Ostajam trdno na realnih tleh – najpomembneje je, da lahko počnem tisto, kar imam rada, in če je ljudem to všeč, sem toliko bolj srečna. Lepo je dobiti potrdilo, da nekomu tvoja umetnost nekaj pomeni, da nekomu polepša dan ali samo uro v dnevu, ko si vzame čas za poslušanje albuma, a hkrati to ne pomeni, da se bom kadar koli prilagodila okusom drugih. S svojo tako imenovano slavo se ne ukvarjam. To počno drugi.

Kako vse to podoživlja vaš notranji jaz?

Če sem povsem iskrena, se ne ukvarjam s tem, ne spremljam zapisov o sebi, še manj, da bi jih jemala zares. Mediji so polni zgodb o mojem uspehu čez noč, a še zdaleč ni tako. Nobene nenadnosti ni bilo, saj sem glasbeno identiteto gradila korak za korakom. Na sceni se nisem pojavila kot zmedena najstnica v rokah drugih, temveč šele, ko sem glasbeno dozorela. Veliko se je zgodilo v vmesnem času, saj sem morala najprej sama sebe prepričati, da si sploh upam nastopiti pred drugimi ljudmi. Sprva sem namreč imela veliko zadržkov, da bi moj glas ušel iz moje sobe, in sem morala prebiti veliko notranjih blokad. Že pri tem ne morem govoriti o kakršni koli nenadnosti, prej o strahu in potrpežljivosti. Vsekakor sem vesela, da ima moja kariera podporo, da lahko ustvarjam glasbo še naprej, da ljudje hodijo na moje koncerte. To so sanje vsakega umetnika.

Že takrat sem vas vprašal, če vas kaj skrbi sindrom drugega albuma, pa ste mi dejali, naj vprašanje ponovim, ko bo album zunaj. Torej…

Vsako ustvarjanje albuma je težko in naporno, in pri tem ni pomembno, ali gre za prvi, drugi ali deseti album. Meni je glavno, da sebe izrazim na najboljši možen način. Kajti to sem jaz, vse drugo – na primer sprejem pri kritikih in oboževalcih – je zunaj mojega vpliva. Stremim k temu, da pesmi odsevajo mene, da se v njih najdem in poiščem komunikacijo z bližnjo in daljno okolico. Tudi če ne uspem, vem, da sem v njih vložila ves trud, ki sem ga zmogla – kar pa ne pomeni, da ne upam, da bodo pritegnile še koga. V obeh primerih doslej se je izkazalo, da je ta pot prava.

Kako bi potem opredelili One Breath – kot nadgradnjo ali nadaljevanje prvenca?

Nerada ju primerjam, še zlasti po katerem koli kriteriju kakovosti. Vsak od njiju govori o določenih trenutkih v mojem življenju. Prvenec se je vlekel dlje časa, zato je obdobje daljše, One Breath je nastajal v vmesnem času, po turneji, zato predstavlja čustveni odtis tega obdobja. Nekoč so me zanimale druge stvari kot zdaj, ko je življenje za odtenek bolj turbulentno. V osnovi gre za razvoj, album pa je odtis spominov – govorim seveda o svojih pesmih. Zato ne ločim med enim in drugim, niti jih ne vrednotim. Po svoji vlogi v mojem življenju sta izenačena.

Pozoren poslušalec vsekakor ne more preslišati umanjkanja klasične basovske kitare v funkciji ritma; njeno nadomestilo je analogni sintetizator.

Velikokrat se zalotim, da mi basovska kitara ne ustreza, občutim jo celo kot nadležno. Vseeno je nisem popolnoma izrezala, le njena prisotnost je manj izrazita. Veliko raje kot njene utripajoče linije v glasbi uporabljam njene frekvence.

Tudi po tehnični in izvajalski plati so slišne nekatere bistvene razlike.

One Breath je zagotovo bolj eksperimentalen od prvenca ter v ustvarjalnem smislu veliko bolj samozavesten. To je logično, saj človek odrašča in skozi preizkušnje zori. Tokrat mi je bilo veliko lažje stopiti skozi vrata studia in mislim, da se ta sproščenost sliši. Glasbene ideje so bolj razvite, kar se zazna prek kompleksnejših aranžmajev, hkrati pa sem veliko več pozornosti namenila besedilom. Morda je nekoliko utrpela le prejšnja odkrita strast, ki je tokrat malce bolj subtilne narave, a je je še vedno dovolj.

Prav omenjeni kontrast v primerjavi s prvencem, ki na daljši rok kipi od strasti, je še posebej zanimiv, če smo seznanjeni s podatkom, da ste novi album posneli v šestih tednih.

Tudi to je eden od razlogov, da pravim, da albumov ne morem primerjati. V nobenem primeru ni šlo za hitenje, zgolj za razvoj, kjer sem sprva počasi spoznavala studijsko delo, da bi kasneje že vnaprej vedela, kaj moram storiti, da bo stvar zvenela tako, kot želim. Naj se ne sliši ošabno, a tokrat sem vnaprej natanko vedela, koliko časa bom preživela v studiu. Več kot šest tednov nisem potrebovala, več niti ne bi smelo trajati.

Torej ste bili zelo prepričani o materialu?

(Dolg razmislek.) Naučila sem se razmišljati in delati hitreje – hitreje tudi odreagiram na situacije, ki sem jih prej reševala več dni. Nekoč »pomembne« stvari me tokrat niso več obremenjevale, in ko sem bila enkrat prepričana o pesmih, sem potrebovala le še ekipo, ki jih je v studiu sestavila skupaj. Vzdušje je bilo sproščeno, uigravanje zelo spontano… Mnogo stvari je posnetih v živo, z redkimi nasnemavanji ali dosnemavanji, seveda če izvzamem godalne aranžmaje.

Za njih ste najeli Fiono Brice, klasično izobraženo violinistko z izjemnim posluhom za pop. Vas je prepričal njen izjemni prispevek na albumu Battle for the Sun benda Placebo?

Ko sem začela intenzivno delati pri godalnih aranžmajih, sva se s producentom Johnom Congletonom strinjala, da bi bilo hitreje, če bi poiskala pomoč od zunaj. Osnovne ideje so bile moje, težje pa jih je bilo izpeljati, zato sem potrebovala nekoga, ki bi mi jih pomagal zaključiti. John je prišel na idejo, da bi k sodelovanju povabila Fiono, s katero je že delal na albumu Johna Granta, in tako je postala del ekipe.

Tudi sami ste klasično izobražena violinistka; zakaj ste delo prepustili njej?

Že ko sem sestavljala godalne aranžmaje manjšega obsega za prvi album, sem uvidela, da mi nekaj zmanjka. Bila sem iz vaje, sestavljanje godalnih aranžmajev pa zahteva veliko posvečenosti temu delu in vaj. Zato sem jih raje prepustila Fioni, ki se je pred tem že dokazala v pop miljeju.

Odsevajo pa tudi vašo ljubezen do klasične glasbe. Ali lahko v prihodnosti morda pričakujemo izključno godalni album in vaš glas?

S podobno idejo se poigravam že dlje časa, saj mi pomeni velik izziv. Do realizacije – če bo do nje sploh prišlo – pa je še daleč. V tem trenutku namreč pri sebi ne slišim, kako bi se vsa stvar izkazala v praksi.

Tako bi še bolj v ospredje prišla vaša besedila, ki so že na One Breath zelo osebna.

To je bil tudi moj namen, saj sem si zastavila bolj oseben pristop do pisanja. Dejala bi, da gre za naraven proces. Več kot pišeš, bolj odkrivaš svoje skrite kotičke in spoznavaš samega sebe. Na One Breath so besedila bolj dramatična in iskrena v primerjavi s prvencem.

Ali bi lahko dejali, da imajo nove pesmi katarzičen prizvok?

Vsekakor, in želela sem, da se to zazna; da se občuti, da sta v življenju tako svetloba kot tema. Njuna medsebojna igra je podobna stanju, ko si ujet med preteklostjo in prihodnostjo, njun stik je kot trenutek, tik preden izgubiš razsodnost, ko veš, da se bo tvoje življenje spremenilo, a ne veš, od kod bo sprememba prišla.

Vseeno pa ne vzbujajo pretiranih občutkov depresije, kot je navajal NME.

Strinjam se – v NME so me narobe citirali. Album napoveduje nekaj, kar me čaka v življenju in kar bom kasneje označila kot usodo.