Elza Kastl Obereigner (1884–1973) se je v ljubljanski družbi pred več kot sto leti uveljavila kot portretistka, velja tudi za poslednjo tukajšnjo miniaturistko. A le malokdo je vedel, da skriva podstrešje njene vnukinje Angelike Hribar še pomemben del ustvarjalkine zgodbe – serijo malih plastik, terakot, s katerimi si je komaj sedemnajstletna Elza Kastl Obereigner predvsem med letoma 1901 in 1906 zadala, da bo postala kiparka. Razstava v Mestnem muzeju Ljubljana tako ne priča zgolj o umetniškem razvoju prve slovenske kiparke, temveč tudi o družbenih okoliščinah, v katerih je v začetku 20. stoletja mlada ženska sploh lahko ustvarjala na področju umetnosti, ki je bilo tradicionalno rezervirano za moške.
Za plačilo broška
Njena družina – oče je bil nemški častnik, tudi sam amaterski slikar, mati je izhajala iz slovenske trgovske družine – je bila dobro situirana. Mladenka je od otroških let risala, slikarstva se je učila na zasebni šoli Heinricha Wettacha, pri Celestinu Misu pa osnov oblikovanja v glini, kar takrat ni bilo posebej dostojno za plemiška dekleta. Najpozneje leta 1900 pa je začel nastajati tudi njen kiparski opus. Leta 1901 je denimo ustvarila skulpturo Dobrodelnost – podoba dekleta z otrokom in novčkom je pozneje polnila sejno dvorano Kranjske hranilnice, a je zanjo v plačilo dobila le lepo broško.
Najmanj leto pozneje, ko je kot prva umetnica ob svojih slikah razstavila tudi kipe, je postalo jasno, da gre za drzno mlado ustvarjalko, opozarja kustosinja Barbara Savenc, ki spomni, da se je v tistem času že uveljavila Ivana Kobilca. Izbor iz kiparkinega mladostnega ciklusa – doprsni kipi Dunajčanka, Anica, Marjeta, pa figuri dečka in deklice in druga dela – dopolnjuje zgodbo o ustvarjalki, ki kljub risarski podlagi obvlada polno plastiko. »Je pa res, da gre pretežno za dela, ki ne zahtevajo pogleda z vseh strani, temveč le s sprednje, kar govori o njeni osredotočenosti na dvodimenzionalno optiko, pa denimo na podrobnosti na oblačilih upodobljenk, a to je za razvoj mlade umetnice logično,« pove sogovornica. Poudari, da je bila žgana glina na prelomu stoletja zelo priljubljen material, s katerim so se ženske takrat lažje uveljavljale kot s klesanjem v marmor.
Priročna kratkovidnost
Elza Kastl Obereigner je leta 1905 odšla na Dunaj in se vpisala na umetniško šolo za dekleta in žene, kjer je pri Richardu Kauffungenu študirala kiparstvo, hodila pa je tudi na večerne ure akta in človeške anatomije. »Gre za čas, v katerem se ženske še niso mogle vpisati na umetniško akademijo,« spomni kustosinja. »Glede na ohranjeno korespondenco pa je jasno, da je Kauffungen poznal Rodinova dela in modernistične principe ustvarjanja, s katerimi se je kiparka morala soočiti, saj je šlo za povsem nove metode.« O njenih novih spretnostih – poenostavljanje, celostni pogled – najjasneje pričata razstavljena domnevni avtoportret (v mavcu izdelano dekle s klobukom in tančico) in stenska maska, ki je krasila tudi avtoričino sobo.
Sedemmesečno dunajsko obdobje šolanja je predstavljalo veselo garanje, a si je Elza Kastl Obereigner želela tudi družinskega življenja. Kot je napisala v pismu, se ni mogla niti želela odpovedati ljubezni, da bi lahko bila kiparka, oboje pa takrat ni bilo združljivo, zato je na Dunaju še nekaj mesecev študirala za ženske sprejemljivejše slikarstvo. Študij portretiranja je nadaljevala še v Firencah, nato pa se je leta 1911 poročila. »Svet se je spremenil. Od obetajočega življenja v Evropi je po začetku prve svetovne vojne ostalo bore malo, mož je leta 1914 padel na fronti, umrl je tudi njun dvomesečni sin, zato se je s hčerjo vrnila v Ljubljano,« pripoveduje o trpki umetničini usodi Barbara Savenc.
Za malo mizico, ki tudi na razstavi ponuja vpogled v njen vsakdan, je od takrat naprej – pri čemer ji je pomagala kratkovidnost – slikala miniature, tudi mnoge ljubljanske vedute, pa denimo množice tihožitij in slik z religiozno vsebino. Razstavljene so tudi njene mladostne študije umetnoobrtnih predmetov. Kiparstvu se do smrti leta 1973 ni več posvečala, pa tudi družbene potrditve svojega dela ni nikoli zares doživela.
