Najznamenitejši hrvaški kipar Ivan Meštrović (1883–1962) ostaja s svojimi monumentalnimi, zgodovinskimi in mitičnimi kiparskimi, navsezadnje pa tudi arhitekturnimi deli med sodobniki svojega časa nepresežen. A deček iz Dalmatinske zagore, ki se je kasneje s svojim obilnim opusom vpisal v kolektivni spomin našega širšega kulturnega okolja 20. stoletja, se je začel klesarstva učiti že pri sedmih letih. Na njegov zgodnji talent je bil pozoren kamnosek Pavle Bilinić in fant je prišel za vajenca v njegovo delavnico v Split, mesto, posejano z antično motiviko. Leta 1901 se je vpisal na dunajsko akademijo likovnih umetnosti, kjer je ob predavanjih kiparjev Edmunda von Hellmerja in Hansa Bitterlicha rad prisluhnil predvsem uram arhitekta Otta Wagnerja, ki je s svojo osebnostjo in delom močno vplival na mladega umetnika. Za kiparja v nastajanju je bilo obenem usodno srečanje z velikim Augustom Rodinom in njegova neskromna ocena, da »je Meštrović kiparski fenomen«.
Prvič je svoja dela predstavljal že leta 1903 v sklopu razstave združenja likovnih umetnikov Secesija na Dunaju in nadalje nanizal pomembne uspehe tako doma kot v tujini, denimo na beneškem bienalu, pa v londonskem Viktorijinem in Albertovem muzeju, pariškem Rodinovem muzeju, newyorškem Metropolitanskem muzeju... Živel je še v Parizu, Rimu, Ženevi, vztrajno pa se je vračal tudi v domovino, kjer se je zaradi odkritega političnega nasprotovanja avstro-ogrskim oblastem večkrat znašel v stiski. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselil v ZDA, kjer je predaval na univerzi v Siracusi in univerzi Notre Dame v South Bendu, tam je leta 1962 tudi umrl.
Sredozemska čutnost
Petintrideset let po prvi razstavi malih plastik se Meštrović v Cankarjev dom z razstavo Telesnost in erotika v kiparstvu vrača v najboljši luči, tako v simbolnem kot dobesednem pomenu. Da je avtor nekaj najlepših ženskih aktov v kiparstvu 20. stoletja, poudarjajo tako hrvaški kot tuji umetnostni zgodovinarji, ki ga imajo za enega najodličnejših evropskih interpretov klasične, antične in renesančne tradicije, saj ji je vtisnil osebni pečat. Pomen golega telesa, najsi gre za herojsko, religiozno ali spomeniško plastiko, je bil namreč v opusu njegovih del, kot so kultni Vrelec življenja (1905), Starka (1908), Vdovi (1909), Plesalka (1911) in Vestalka (1917), doslej razmeroma neraziskan.
Večplastne pomene v njegovih s sredozemsko čutnostjo polnjenih skulpturah in risbah so v sklopu obravnavane razstave raziskali hrvaški kustosi Dalibor Prančević, ki se je osredotočil predvsem na Meštrovićevo dojemanje mladega in starega golega telesa in njegovega nelagodja, Barbara Vujanović je vzela v precep kiparjevo razumevanje klasičnih, antičnih in mitoloških tem, s katerimi se je v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ukvarjal v svojem zagrebškem obdobju. »Obenem smo želeli, da Meštrović skozi svoja dela spregovori tudi o svojem življenju, zato smo razstavo obogatili tudi z biografskim ozadjem,« je dodala kustosinja Zorana Jurić Šabić. Ob tem so izhajali iz kiparjevega biografskega romana Ogenj in opekline, kjer so z odstiranjem slojev ikonografije prišli do jedra njegovega pojmovanja ženske, telesnosti, spolnosti in hrepenenja. »Pojmovanje erosa je bilo namreč tako za njegovo ustvarjanje kot za njegovo življenje bistvenega pomena.«
Premikajoči se kipi
Pomembno skrb glede osvetlitve kiparske razstave je prevzel hrvaški muzeolog, zgodovinar in fotograf Filip Beusan, ki si je prizadeval za pozoren prikaz volumna skulptur. Z dramatično, spreminjajočo se osvetljavo je odprl možnost za vsakič novo interpretacijo del. »Nekatera telesa osvetljuje tudi po deset luči, kar omogoča prikaz različnih učinkov. Nemara bodo zaradi njih Meštrovićeve skulpture vsaj za nekaj trenutkov pred gledalčevimi očmi tudi oživele.«
S tem se je ob včerajšnji otvoritvi strinjal tudi kiparjev sin Mate Meštrović, ki je anekdotično pojasnil, da oče med ustvarjanjem v ateljeju ni dobro prenašal obiskovalcev, družbo mu je kot njegov ljubljenec smel delati le on: »Vse te skulpture, pogosto nastale po podobi resničnih oseb, pripovedujejo zgodbe iz očetovega življenja. Življenja, kot ga je sam modeliral.«
