Vendar je bilo tokrat drugače. Vznesenih političnih puhlic ne poslušam prav rad, me (nas) je pa tokrat pritegnil govor predsednika vlade Marjana Šarca, ki je bil v času vojne za osamosvojitev Slovenije še najstnik, kar je gotovo dobro, saj očitno ni obremenjen z zamerami in prepiri o vlogi posameznih osamosvojiteljev, ki nikakor ne ponehajo in so namenjeni vzdrževanju zaslugarstva. Šarcu se pozna, da je po izobrazbi dramski igralec, kajti to so tisti fenomeni, ki znajo govore prepričljivo povedati na pamet, brez kakršnih koli trotelbobnov ali plonk listkov. In Šarec je storil natančno to: s prostim nagovorom občinstva v dvorani, z izbranimi in vsebinskimi stavki, ne osladno patetično in s pravšnjo mero emocij nas je navdušil, kar dokazuje izjemno dolg in iskren aplavz. V njegovem govoru ni bilo nobenega bruhanja ognja in žvepla do JLA, Jugoslavije, partije, drugače mislečih, partizanov ali belogardistov, jugoslovanskih ali slovenskih korenin teritorialne obrambe… Njegov govor je bil umirjen, kot se za zmernega politika spodobi. Bil je v prvi vrsti objektivna zgodovinska analiza razmer, ki so pripeljale do osamosvojitve Slovenije, začenši z generalom Maistrom, drugo svetovno vojno in dolgoletno skupno državo Jugoslavijo, ki nam je nazadnje obrnila hrbet. Med drugim nas je pozval, naj spoštujemo svojo državo in njene simbole – ne zaradi politikov, kajti tudi ko Boruta (Pahorja) in Marjana (Šarca) ne bo več na političnem (in življenjskem) odru, bo država še vedno tu.
Ob tej njegovi misli pa moram dodati, da je prav vloga Marjana in Boruta v tem, da bosta kot vrhovna politika skrbela za to, da se ne zgodi, da nekoč ob dnevu suverenosti ne bomo imeli več česa praznovati. Suverenost se v današnjem svetu ne jemlje več z vojsko in okupacijo in ne brani z osemkolesniki, temveč se počasi in potiho ustvarja z gospodarskimi in finančnimi »okupacijskimi« ukrepi. Skrbi me, da nam počasi zmanjkuje družinske srebrnine, ki je vitalnega pomena za suverenost nacije. Samo puhlice, da zdaj živimo v demokraciji, niso dovolj, ker mnogi od te demokracije nimajo veliko ali tako rekoč nič.
No, da se vrnem nazaj k celjski proslavi. Tako imenovani kulturni del proslave je bil odličen prav zaradi pomirjujočih besed nastopajočih, obujanja spominov mlade študentke iz etnično mešanega zakona, dilem njenega očeta Srba, razmišljanja o človečnosti in stiskah občanov Celja in njihovih branilcev ter o strahu in pričakovanjih mladih vojakov v kasarni JLA v Celju, ki zvedavo izpod čelad in čepeči za okni s puškami v rokah pogledujejo po sprehajajočem se mladem dekletu v mini krilu kot nekakšnem znanilcu novega začetka, upanja, svobode in vsega lepega. Zanosno, umirjeno in pošteno.
Premierju Šarcu mnogi očitajo »neprimerno« in komedijantsko vlogo Serpentinška, lika, ki ga je zgradil pod okriljem še vedno nenadkriljivega Radia Ga-Ga in Saša Hribarja. Vsi tisti, ki se zmrdujejo nad tem likom in obenem Šarcem kot politikom, se ne zavedajo, da je bil Serpetinšek samo karikirano ogledalo tistemu delu slovenske popreproščene kmetavzarske pameti, ki še danes po Sloveniji seje sovraštvo do drugačnih, ki se ne vklapljajo v zamašene možganske kanale mnogih resničnih serpentinškov. Zato moramo biti Šarcu hvaležni za njegovo takratno vlogo, saj pravi humor in satiro lahko proizvedejo samo taki intelektualni tipi, kot jih k sreči še vedno poslušamo na Radiu Ga-Ga. Ste že kdaj slišali kakšne ekstremiste, zagrenjence in radikalne desničarje izustiti kaj globoko humornega? Ne, tudi nasmejane je težko opaziti, razen morda ob domislicah njihovih resničnih serpentinškov.
Jakob Demšar, Lesce
