Evropska komisija je zavrnila osnutek italijanskega proračuna za leto 2019, kar je primer brez precedensa v zgodovini EU. Bruselj je tako postavil pod vprašaj suverenost ene najpomembnejših držav članic. V Rimu imajo zdaj tri tedne časa, do 13. novembra, da proračun popravijo, v nasprotnem primeru bo komisija začela postopek proti Italiji, ker ob veliki zadolženosti z 2,4-odstotnim proračunskim primanjkljajem krši določbe pakta za stabilnost in rast.
Notranji minister Matteo Salvini je že zavrnil možnost, da bi italijanska vlada popustila in upoštevala pripombe komisije: »Ničesar ne bomo spremenili. Ugibanj je konec. Poti nazaj ni.« Vlada v Rimu upa, da se bo zunanjim pritiskom bodisi Bruslja bodisi finančnih trgov lahko upirala s široko podporo Italijanov, saj ji je po anketah naklonjenih kar 60 odstotkov vprašanih. Finančni minister Giovanni Tria, ki je sicer sprva nasprotoval konfliktu z Brusljem, pa pravi, da je odločitev vlade »težka, a nujna«, saj sedanji BDP še vedno zaostaja za tistim pred izbruhom finančne krize leta 2008 in »so razmere, v katerih živijo nižji sloji, dramatične«.
V zraku visi kredibilnost komisije
Če levo usmerjeni ekonomisti menijo, da proračunska pravila za tako različne države, kot so evrske, ne bi smela biti enaka, pa so liberalni ekonomisti in voditelji drugih držav iz območja evra prepričani, da mora komisija ukrepati proti Italiji, sicer bo izgubila vso kredibilnost in lahko pride do tega, da bodo tudi druge vlade poskušale ubirati bližnjice pri javnih izdatkih, kar bi slabo vplivalo na evro in gospodarstva v EU. Najbrž pa bo bruseljska zavrnitev italijanskega proračuna dvignila obresti na finančnih trgih, saj se bo za posojilodajalce povečalo tveganje glede vračanja kreditov.
V ponedeljek zvečer je vlada v Rimu že razpravljala o dodatnih ukrepih, če se bodo razmere na finančnih trgih zaostrile. Vsi se še dobro spominjajo leta 2011, ko so se obresti za Italijo povzpele na kar šest odstotkov in je moral odstopiti tedanji premier Silvio Berlusconi. Po pisanju pariškega dnevnika Le Monde bi lahko bile spet na udaru tudi Španija, Portugalska in Grčija. Tako je razumljivo, da se evropski komisar za gospodarstvo in finance Pierre Moscovici izogiba preostrim izrazom in napoveduje dialog z Rimom.
Sklicevanje na Francijo, kjer pa je položaj drugačen
Italijani pa se sprašujejo, kako lahko Moscovici vodi »inkvizicijski postopek« proti njim, ko pa je sam kot francoski minister za finance v letih 2012–2014 dovoljeval primanjkljaj, ki je vedno krepko presegal 3-odstotno mejo, ki jo določa pakt za stabilnost in rast. Predvsem pa mnogi Italijani, med njimi Salvini, Moscoviciju očitajo, da pritiska na Italijo zaradi deficita v višini 2,4 odstotka BDP, medtem ko je Franciji s primanjkljajem v višini 2,8 BDP prizanesel.
Vendar je francoski primanjkljaj tolikšen predvsem zaradi pametnih davčnih reform, po katerih bo država prihodnje leto izjemoma vrnila podjetjem že plačani davek, manj pa bo pobrala tudi davka. Leta 2020, ko se bo stanje normaliziralo, bo primanjkljaj znašal samo še 1,8 odstotka (v EU bo sicer letos znašal povprečno 0,6 odstotka). Italijanski primanjkljaj na drugi strani se strukturno povečuje, kar pomeni, da bo brez odprave glavnih ukrepov vlade, kot sta temeljni dohodek za najrevnejše (kar je najbrž potrebno) in upokojevanje pri nižji starosti (kar je slabo za državo s prebivalstvom, ki se hitro stara), samo še povečal že tako velik javni dolg. Ta predvsem zaradi šibke gospodarske rasti v zadnjih dvajsetih letih znaša že 132 odstotkov BDP, medtem ko znaša francoski javni dolg 100 odstotkov BDP, kar je sicer še vedno daleč od dovoljenih 60 odstotkov, a se počasi zmanjšuje. Italijanski javni dolg na drugi strani se je po več letih krčenja spet začel povečevati in se bo najbrž še naprej, ker italijanska vlada izhaja iz preveč optimističnih ocen o gospodarski rasti. Dodati velja, da gre pri italijanskem proračunu tudi za politični problem, ker je vlada samovoljna, Salvini pa pravi, da se požvižga na Bruselj.
