Zakaj sta se Mario in Miša sploh sprla, se sprašuje Maja Remi v novi številki Nedeljskega dnevnika. Pravega odgovora navadni smrtniki najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Kaj se dogaja v ozadju, verjetno vesta le onadva, če sploh, po javno dostopnih medijih in družbenih omrežjih sodeč pa je situacija približno taka: ona je dolgo sikala na račun zdajšnjega odgovornega urednika razvedrilnega programa Televizije Slovenija, češ da bi si na tem položaju želela nekoga z več idejami in boljšim odnosom do sodelavcev, da jo je s hčerjo Ulo pognal iz uredništva, da je nad njim razočarana in da je povsem nezrel za funkcijo, ki jo opravlja. On je dolgo brez besed prenašal očitke, dokler pa mu le ni tako zelo prekipelo, da je v intervjuju kolegici Barbari Furman za revijo Obrazi, ki jo zdaj izdaja mariborski Večer, udaril na polno v stilu: da Miše Molk že dolgo ne jemlje več resno, ker ima dama težave s spominom in resnicoljubnostjo, in da se s starejšo kolegico ne želi prepirati po medijih. No, ja, ko jih bo Miša 115 in Mario 100, tistih 15 let starostne razlike med njima verjetno ne bo več tako usodnih. Mimogrede: Mariborčan, nekdanji osnovnošolski učitelj slovenščine, ki je, kar je bolj malo znano, na TVS sprva delal v informativnem uredništvu, potem pa ga je v razvedrilni program zvabil takratni odgovorni urednik, legendarni Mito Trefalt, bo prihodnje leto srečal abrahama.
Seveda ni samo RTV Slovenija, da o Pop TV in drugih komercialnih televizijah ne izgubljamo besed, leglo slabih čustev in navad. Žal so razpaseni tudi po bolj sofisticiranih kulturnih hramih, kot je na primer ljubljanska Drama, osrednje slovensko gledališče, o čemer se je med drugim v monodrami Ne pozabite na rože izpovedala dramska igralka Polona Vetrih. Na premieri minuli petek zvečer v Mali drami je doživela ovacije, mož Mitja Rotovnik, ki ni želel sesti v prvo vrsto, ampak si je ženin nastop ogledal bolj od zadaj, je bil upravičeno navdušen in ponosen, torta, ki so jo razrezali ob koncu predstave, je bila vrhunska, ravnatelja Drame Igorja Samoborja pa ni bilo na spregled. Opravičeno in upravičeno. Isti večer se je namreč v Mariboru začelo Borštnikovo srečanje, največji praznik slovenskega gledališča.
Brez velikih besed pa se je minulo soboto, tri dni po svojem 62. rojstnem dnevu, po težki bolezni poslovila nekdanja zvezdnica jugoslovanskega filma Tanja Poberžnik. Na vrhuncu filmske slave je odigrala glavno žensko vlogo v legendarnem filmu hrvaškega režiserja Lordana Zafranovića Okupacija v 26 slikah, v katerem so bile v ospredju za tiste čase, bilo je v sedemdesetih, nezaslišane teme: revolucija, seks in ustaštvo, potem pa je zvezdništvu rekla adijo. Bog ve, kako bi se razvila Tanjina igralska kariera, če je ne bi z najboljšimi nameni za hčer še pravi čas prekinil njen oče, ki je zahteval, da dekle najprej konča študij prava, potem pa naj se gre igralko. No, Tanja je diplomirala cum laude, postala sodnica, z igralstvom pa ostala povezana »samo« prek svojega življenjskega sopotnika, scenarista, režiserja in producenta Marcela Buha. Položili jo bodo k očetu v grob v domačem Dravogradu.
Dobri časi za Kamenika, Noviča in Radana
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako v slovenskih osnovnih šolah poskrbijo za prehrano otrok, kakšno vlogo imajo na naših sodiščih sodni izvedenci, kakšna je zgodba vnukinje barona Antona Codellija, kakšne težave preživljajo krajani manjših občin, kjer bodo zaprli poslovalnice NLB, katere skrivnosti v svoji kuharski knjigi razkriva sestra Bernarda Gostečnik… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
