Če se bolečina pri srcu pojavi v petek in ni tako huda, da bi doživeli infarkt, lahko pričakujete, da boste na internistični prvi pomoči (IPP) sedeli kakšnih sedem do deset ur, vmes morda opravili kakšno preiskavo in končno dočakali zdravniško obravnavo, piše novinarka Meta Černoga v novi številki Nedeljskega dnevnika. Potem pa še dan, dva ali celo tri, da vas bodo sprejeli na kardiološki oddelek UKC Ljubljana.
»Z mamo čakava tukaj že osem ur. Nič drugače ni bilo pred dvajsetimi leti, ko sem prišla sem z očetom. Mislila sem, da bo stanje sedaj, ko je Ljubljana končno dobila nove prostore urgence, bolje, a je še vedno enako. Le stolov je več in nekaj postelj, ki so namenjene tistim, ki tako dolgo ne morejo sedeti,« je pripovedovala ena od čakajočih, ki je na IPP pripeljala svojo petinosemdesetletno mamo, ki je imela hudo srčno popuščanje, in jo ves čas držala za roke in mirila, češ, vsak hip boš na vrsti.
A vrsta je bila le še daljša. Vmes so prihajali nujni bolniki, tisti, katerih življenje je viselo na nitki, ki so jih seveda obravnavali prednostno. Pa tisti zelo urgentni, ki so prav tako prednostno obravnavani. Največ je bilo »rumenih« čakajočih, torej tistih, ki so sicer nujni, a ne tako zelo, da ne bi mogli počakati.
Med takšnimi je bil tudi gospod srednjih let, ki je prav tako čakal že približno sedem ur in ga je čakanje tako zelo spravilo ob živce, da je ves gnev izlil na mimoidoče medicinske sestre in tehnike, ki so mu lahko samo svetovali, naj počaka, saj mu ne morejo pomagati, da bi na vrsto prišel takoj. Odločil se je, da bo na lastno pest zapustil urgenco. Podpisal je potrebne papirje in (verjetno) prišel naslednji dan…
Drugi so potrpežljivo čakali in drug drugega mirili ter se spraševali, kaj se dogaja za steklenimi vrati urgence, da se vse skupaj tako počasi premika.
Tisti konec tedna, torej od 14. do 16. septembra, so samo na IPP pregledali več kot 170 bolnikov in bili so le eni od povprečnih dni, seveda pa vsi z grozo pričakujejo, kaj se bo zgodilo pozimi, ko bo na pohodu gripa. Tedaj je bolnikov največ in morajo vzpostaviti poseben oddelek v bolnišnici dr. Petra Držaja, kamor jih namestijo.
Čakanje na vrsto pred urgenco namreč ni največji problem. Še večji se pojavi, če mora bolnik ostati v bolnišnici, kar pomeni, da mu morajo najti prosto posteljo in to lahko traja tudi več dni.
»V zadnjem času sem kar nekajkrat obravnavala pritožbe bolnikov, ki so prišli na zdravstveno obravnavo v urgentno ambulanto tako na urgentne centre, službe nujne medicinske pomoči kot na internistično prvo pomoč. Pacienti opozarjajo in se pritožujejo zaradi dolgega čakanja, ki traja več kot deset ur. Problem pa ni le čakanje bolnikov na zdravstveno obravnavo, ampak tudi sprejemanje nujnih bolnikov na bolnišnične oddelke zaradi nadaljnjega zdravljenja, in to zaradi pomanjkanja posteljnih zmogljivosti, kar je že dolgo problem na internistični prvi pomoči UKC Ljubljana. Omeniti bi veljalo tudi sprejemno ambulanto klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja, kjer bolniki več dni prenočujejo v ambulantah, opazovalnicah in na hodnikih. Tako stanje ni stresno samo za bolnike, ampak tudi za zdravnike in drugo zdravstveno osebje in ogroža varnost bolnikov,« opozarja Duša Hlade Zore, zastopnica pacientovih pravic.
Nikoli ne bom mama, pa kaj?
Še več zanimivih člankov – denimo o tem, zakaj se vse več žensk in tudi moških odloča, da ne bodo imeli otrok, kaj je ob svoji 90-letnici povedala slikarka in ilustratorka Marjanca Jemec Božič, kako se na lokalne volitve pripravljajo v gorenjskih občinah, kako je mladenič napadal in okradel starejše ženske… – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov.
