A še vedno smo vsaj deloma bitja narave. Včasih nas zmoti prijetno toplo sonce, ki se mu je tako prijetno nastaviti, ker slutimo, da ga bo vse manj, in se skušamo nekako posloviti od njega. In vsako slovo terja nekaj našega časa, če opravimo na hitro, to ni pravo slovo. Pa nabiranje in kopičenje hrane. Saj, mestni ljudje tega ne poznajo več. Kaj pa je drugega obiranje grozdja, jabolk, pospravljanje zelja in repe z njiv, nabiranje šipka za zimski čaj? Mogoče je to za koga res samo rutina, a nezavedno se obdajamo z zalogami, pa naj bodo še tako skromne, za zimo. Da si nekako zaščitimo hrbet, da nam ne bi zmanjkalo. Čeprav je za veliko ljudi pomanjkanje hrane tako daleč v spominu, da ga ne moremo več izbrskati iz naših možganov (drugim je, žal, to življenjski vsakdan in ni vezan na letne čase). Ampak podzavest dela.
Skratka, domnevam, da nisem sam s takimi občutki. Jeseni se nehote zazrem v daljavo, misli se mi sprehajajo po času sem in tja. Zasanjam se pogosteje kot spomladi ali poleti, ko »se dogaja«. Vedno znova si želim, da bi bila drevesa dlje časa pisana, žareča, utrujena od rasti in rojevanja plodov. Še zadnjih nekaj korakov v sen. Ampak ko zaspiš, nikoli ne veš, ali se boš spet zbudil. Ne, nisem pesimist, sploh ne pomislim, da se ne bi jutri zbudil, pa čeprav, zakaj bi bili res tako gotovi, da se bomo? Kajti potem bo zima, mrzlo bo, treba bo načeti zaloge, od kurjave do hrane. Dnevne svetlobe bo manj.
Komu le bi se mudilo v tako prihodnost, pa čeprav se bo potem začel nov ciklus? Ampak najbrž smo ljudje tudi narejeni tako, da se nas vse to dotakne.
