Ena od neznank sporazuma iz Sočija 17. septembra letos med ruskim in turškim predsednikom je bilo vprašanje, kako se bodo nanj odzvali skrajni islamisti, ki imajo pod seboj pomemben del Idliba. To severozahodno sirsko pokrajino, edino večje ozemlje, ki je še v rokah nasprotnikov Bašarja Al Asada, sta v Sočiju Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdogan vsaj za zdaj rešila pred krvavim spopadom. V Idlibu je namreč kar 70.000 oboroženih upornikov, od tega tretjina različnih skrajnih islamistov.
Sporazum je odločil, da morajo vsi obkroženi uporniki do ponedeljka zapustiti na novo ustanovljeno demilitarizirano območje, torej od 15 do 20 kilometrov širok pas, ki naj bi ločil upornike od Al Asadovih sil. Zmerni uporniki so to storili, skrajni islamisti pa ne. Izjavili so, da nameravajo nadaljevati boj proti Al Asadu. »Nočemo opustiti džihada in boja, s katerim hočemo uresničiti cilje naše svete revolucije,« so sporočili iz skupine Hajat Tahrir Al Čama (HTC), ki je del Al Kaide in ima 12.000 bojevnikov.
Vendarle pa se HTC za zdaj drži premirja in je iz tamponskega območja umaknil težko orožje. Tako hoče prizanesti Ankari, ki se je zavezala Moskvi, da bo tudi pri islamskih skrajnežih uveljavila sporazum iz Sočija. V HTC so zdaj tudi pozdravili Erdoganovo posredovanje v Sočiju, ko je preprečil Al Asadov napad na Idlib: »Cenimo napore tistih, ki znotraj in zunaj Sirije branijo osvobojena ozemlja ter preprečujejo pustošenja in pokole.« Po tej izjavi se zdi, da se v HTC do neke mere strinjajo s sporazumom iz Sočija. Najbrž se z demilitariziranega območja ne umaknejo iz prestižnih razlogov: navzven hočejo pokazati, da se ne podrejajo temu, kar od njih zahtevata Moskva in Ankara.
Vsekakor so v samem HTC velika trenja in frakcijski boji. Nekatere frakcije iz HTC so konec septembra izjavile, da so se pripravljene umakniti iz tamponskega pasu, proti čemur pa je nastopilo radikalno krilo gibanja.
Rusi so prožni
Rusija je že dala vedeti, da kljub trmoglavosti skrajnežev ne bo prišlo do vojaškega posredovanja. »Podpiramo prizadevanja naših turških partnerjev in najpomembnejše je, kako močna so ta prizadevanja,« je dejal ruski zunanji minister Sergej Lavrov.
Turčija, ki je v sosednji Idlib poslala 3000 svojih vojakov, za zdaj lahko upa, da bo v tej pokrajini, kjer je vsega skupaj tri milijone ljudi (vsaj toliko je trenutno sirskih beguncev v Turčiji), še naprej mir. To bi tudi pomenilo, da ne bo doživela novega velikega vala beguncev. Skoraj polovica prebivalcev Idliba je danes beguncev iz drugih delov Sirije, a vsi imajo dovolj hrane, ker gre za kmetijsko območje. V zadnjem mesecu pa tudi ni več vojne.
Brez podpore Rusije pa oslabljene Al Asadove sile, ki so v zadnjih treh letih uspešne predvsem zaradi svojih zaveznikov iz tujine, tudi Irancev, ne bodo napadle Idliba. Al Asadov zunanji minister Walid Al Mualem je zdaj dejal: »Naši prijatelji Rusi morajo presoditi, ali je sporazum uresničen ali ne. Naše sile so okoli Idliba pripravljene iztrebiti terorizem, če se sporazum o Idlibu ne bo uresničil.« Obenem je zagrozil: »Idlib mora spet postati del suverene Sirije. Raje bi to dosegli na miren način, s spravo, toda obstajajo tudi drugi načini.« Dejal je še, da nameravajo po Idlibu osvojiti še ozemlja vzhodno od Evfrata, ki ga ob ameriški podpori obvladujejo Kurdi in njihovi arabski zavezniki.
