Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan želi s sedanjim uradnim obiskom v Nemčiji, kot piše v dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung, začeti novo obdobje v odnosih med državama. Minili so časi, ko je nemško kanclerko Angelo Merkel označeval za nacistko in grozil, da bo v Evropo spustil sirske begunce. Tudi zaradi trgovinske vojne z ZDA je za Turčijo, ki se spopada z vse hujšo gospodarsko krizo, ključno, da ohrani tesne gospodarske stike z EU, kamor gre polovica turškega izvoza.
Vsekakor Turčija zaradi kršenja človekovih pravic ne izpolnjuje več pogojev za članstvo v EU. Še vedno pa Erdogan upa na odpravo vizumov in carin. Erdogana so v Nemčiji, ki je prva turška zunanjetrgovinska partnerica (na Turčijo pa odpade le dva odstotka nemškega izvoza), sprejeli z vsemi častmi. A številni nemški politiki in novinarji menijo, da si tega v zadnjih letih vse bolj avtokratski politik ne zasluži. V Turčiji je namreč še vedno zaprtih več tisoč opozicijskih politikov in novinarjev, svobode medijev še vedno ni več, podobno velja za neodvisnost sodstva. Erdoganove obiske po Nemčiji tako spremljajo protesti levičarjev, nevladnih organizacij za človekove pravice in Kurdov. Kölnska županja pa ga jutri, ko bo v njeno mesto prišel na odprtje največje mošeje v Nemčiji, ne bo sprejela.
Kritike in pohvale
Morda pa je zdaj, ko ima Turčija gospodarske težave, trenutek, da se Erdogana vrne na prejšnjo pot demokratičnega politika. Ko sta se skupaj pojavila pred novinarji, Merklova v resnici ni varčevala s kritiko spoštovanja človekovih pravic, pravne države in svobode medijev v Turčiji. Zahtevala pa je predvsem »hitro rešitev« za pet nemških državljanov, ki so v Turčiji zaprti kot politični zaporniki. Letos je sicer Turčija že izpustila več nemških državljanov, ki so novinarji ali borci za človekove pravice.
Merklova je na tiskovni konferenci seveda tudi poudarila skupne interese s Turčijo, kot so sodelovanje v Natu in v boju proti terorizmu. Zlasti je pohvalila Turčijo, ker dobro skrbi za več kot tri milijone sirskih beguncev. Morda si zlasti zato želi »gospodarsko stabilne Turčije«. Napovedala pa je, da se bo oktobra sešla s predsedniki Francije, Rusije in Turčije na konferenci o Idlibu, zadnjem večjem ozemlju sirskih upornikov, kjer se stiskajo trije milijoni civilistov, ki bi ob ofenzivi Bašarja Al Asada poskušali zbežati v Turčijo in Evropo.
Erdogan je glede zaprtih nemških državljanov dejal, da je turško sodstvo neodvisno. V Nemčiji pa naj bi živelo »več tisoč kurdskih teroristov« in »več sto pripadnikov teroristične organizacije« pridigarja Fethullaha Gülena, ki naj bi bil v ozadju neuspešnega puča julija leta 2016 (Merklova pa ne vidi, za kaj bi šlo v tem zmernem islamskem gibanju za terorizem). Turški predsednik je med drugim od Nemčije zahteval izročitev turškega novinarja in urednika Cana Dündarja, ki pa je v Nemčiji na zelo dobrem glasu in ki je leta 2015 razkril, da turške tajne službe oskrbujejo islamistične upornike v Siriji z orožjem.
Dündar ni prišel na tiskovno konferenco, ker so zaradi njega turški gosti zagrozili, da jo bodo odpovedali. Vendar so med njo policisti odpeljali Adila Yigita, turškega novinarja in kritika Erdogana, ki je nosil majico z napisom oziroma zahtevo po izpustitvi v Turčiji zaprtih novinarjev.
