Jugoslovanski film je bil ob športu ena tistih dejavnosti, ki jih je ljudstvo v stari domovini najbolj cenilo. Vanj je država s svojimi podjetji veliko vlagala, pa ne samo v bolj ali manj spektakularna partizanska dela. V obdobju največjega razcveta so v Jugoslaviji vsako leto posneli kakih sto filmov, kar je veliko število celo za najbolj razvite kinematografije sveta. Podobno kot športniki so bili tudi jugoslovanski filmski igralci veliki zvezdniki in največja med velikimi zvezdnicami je bila gotovo srbska igralka Milena Dravić.
Svetlolasa igralka iz Beograda (rojena 5. oktobra 1940) je bila ob mitraljezcih iz partizanskih filmov Bati Živojinoviću, Ljubiši Samardžiću, Borisu Dvorniku in Ljubi Tadiću pa tudi ob svojem tretjem možu Draganu Nikoliću (1943–2016) pravzaprav zaščitni znak jugoslovanskega filma. Čeprav se je enako dobro znašla tako v gledališču kot na televiziji, bo v spominu množic, ki spoštujejo bogato filmsko dediščino bivše države, vedno ostala prva filmska igralka obdobja, ki je z vsakim dnem bolj za nami.
Odkril jo je František Čap
Zanimivo, Dravićevo je odkril František Čap ali Franz Cap, češki režiser, ki je snemal na Češkem, v Nemčiji in Jugoslaviji. Čap je pri nas zaslovel že s svojim prvim filmom Vesna iz leta 1953. Legenda pravi, da je genialni Čap, ki se je leta 1957 preselil v Jugoslavijo (živel je v Portorožu), Mileno Dravić opazil na naslovnici neke mladinske revije, na kateri je kot plesalka in baletnica pozirala s svojo takratno skupino. Čap naj bi šel po sledeh fotografije in Dravićevo našel v beograjski baletni šoli ter ji ponudil vlogo v svojem prvem srbohrvaškem filmu iz leta 1959 Vrata ostaju otvorena (Vrata ostajajo odprta). Ko se je začelo snemanje filma, je imela Dravićeva šele 17 let. Film, ki se je ukvarjal z incestom pa tudi s homoseksualnostjo, je bil za tiste čase skoraj preveč odprt, a občinstvo v puljski Areni je konec projekcije filma dočakalo z burnim ploskanjem. Čutili so, da se je rodila zvezda. Predstavil jo je František Čap, ki je pred leti našel Metko Gabrijelčič, a ta po dveh filmih, Vesna in Ne čakaj maj, ni hotela več pred filmske kamere.
Milena Dravić pa ni bila Metka Gabrijelčič. Svoj talent za igro je izkoristila v celoti, končala beograjsko akademijo za film in potem zaigrala v okoli 160 vlogah v celovečernih in televizijskih filmih ter televizijskih serijah. Dravićeva je prvo veliko nagrado dobila za svoj sedmi film po vrsti. Film Prekobrojna (Nadštevilna) iz leta 1962 je bil na puljskem filmskem festivalu razglašen za tretji najboljši film leta, Milena Dravić pa je dobila nagrado zlata arena za najboljšo igralko. Zlato areno za najboljši film istega leta je dobil partizanski spektakel Kozara, v katerem je igrala glavno žensko vlogo. Še vedno leta 1962 je odigrala glavno vlogo v slovenskem, Hladnikovem novovalovskem filmu Peščeni grad. Dravićeva je v šestdesetih letih igrala v najmanj treh filmih na leto, leta 1969 celo v osmih. Šestdeseta leta je končala z najdražjim jugoslovanskim filmskim projektom Bitka na Neretvi, s Sergejem Bondarčukom, Yulom Brynnerjem, Orsonom Wellesom in Francom Nerom. Neretva, za snemanje katere so zapravili današnjih sto milijonov evrov, je bila nominirana za tujejezičnega oskarja.
Nagrajena tudi v Cannesu
Dravićeve se mnogi spomnijo tudi iz drugega največjega partizanskega filma Sutjeska, v katerem je v glavni vlogi igral veliki Richard Burton. A najbolj zaželena jugoslovanska igralka ni igrala samo v filmih, ki so uprizarjali partizanske bitke, in v 40 filmih, v katerih je bil njen soigralec Ljubiša Samardžić. Že leta 1965 je sodelovala s črnovalovcem Dušanom Makavejevom v njegovem prvem celovečernem filmu Čovek nije tica (Človek ni ptica). Leta 1971 pa jo je režiser aktiviral tudi za svoj najpomembnejši in najbolj subverziven film W. R. – Misterije organizma (Skrivnosti organizma), ki je bil zaradi provokativne teme, povezave komunističnega sistema in spolnosti, dolga leta prepovedan v Jugoslaviji. Zgodba o jugoslovanski lepotici in sovjetskem drsalcu pa je imela povsem drugačen odmev na takratnem Zahodu. V New Yorku Timesu, denimo, so ob hvalnici filmu objavili tudi fotografijo glavne igralke na naslovnici.
V osemdesetih letih je Dravićeva dobila verjetno največje priznanje. Leta 1980 je v Cannesu za film Posebni tretman (Posebna vzgoja) prejela nagrado za najboljšo stransko vlogo. Da bi razumeli, v kako pomembni družbi je bila igralka, moramo povedati, da sta istega leta dobila zlato palmo Bob Fosse in Akira Kurosawa, prvi za Ves ta jazz in drugi za Bojevnikovo senco. V osemdesetih letih je posnela še nekaj bolj ali manj uspešnih filmov: Delo za določen čas, Sanje, življenje in smrt Filipa Filipovića, Oče za določen čas in Z moškimi ni lahko, a se je vse bolj posvečala televiziji. V začetku devetdesetih let je njeno kariero presekala vojna v Jugoslaviji. Bila je med demonstranti proti bombardiranju in napadom na Sarajevo, kjer je imela sorodnike in mnoge prijatelje. Udeleževala se je tudi protestov proti politiki Slobodana Miloševića, ki je po njenem mnenju pripeljala državo v bedo. Menda ravno zaradi teh protestov nekaj let ni bila zaželena na srbski nacionalni televiziji.
