V začetku poletja je bilo na spletu že mogoče naročiti bizarno napravo, ki na videz spominja na križanca med vesoljsko ladjo in vodnim skuterjem. Aparatura je zrasla iz zamisli novozelandskega podjetnika Guyja Howarda - Willisa. Ta je ponovno obudil in posodobil koncept vodnega kolesa.
Koncept je bil prvotno predstavljen že leta 2010, vendar takrat trg očitno še ni bil pripravljen na tovrsten pripomoček. Ideja je morala še dodobra dozoreti, pri čemer je s svojim znanjem pomagal tudi industrijski oblikovalec Roland Alonzo.
Tako kot pri večini električnih koles tudi tu električni motor zgolj pomaga uporabniku pri poganjanju – za premikanje je torej nujno vrtenje pedal. Močneje ko se poganja, hitreje se vrti propeler na zadnji strani vozila. Uporabnik ima na voljo nekaj voznih načinov, torej za bolj umirjeno plovbo ali pa za bolj adrenalinski pristop.
V podjetju, ki je zasnovalo manto5, zatrjujejo, da je vožnja resnično enostavna in pravi užitek. Kolo je namreč v mirovanju plovno in presenetljivo stabilno, zatrjujejo. Zasluga gre posebni modularni zasnovi in podvodnim krilcem, ki pri višji hitrosti omogočajo tudi neko vrsto glisiranja. Če se vozilo prevrne, se s pedaliranjem hitro vrne v osnovni položaj.
Kolo tehta 20 kilogramov, čeprav bi na prvi pogled lahko ocenili, da je težko vsaj dvakrat toliko. V okvirju je skrita baterija, ki omogoča eno uro vožnje pri največji obremenitvi. Največja hitrost, ki jo lahko kolesar razvije, je 20 kilometrov na uro.
Imajo pa v podjetju na zalogi tudi omejeno različico, ki bi ji lahko, tako kot v avtomobilski industriji, nadeli oznako R ali S – gre za športni model, ki konkretno preseže prej omenjeno hitrost in je namenjen bolj zahtevnim in veščim uporabnikom.
»Želim si, da bi naša kolesa postala nekaj več kot le pripomoček za zabavo,« je v enem intervjuju poudaril Howard - Willis. »Kolesa bi lahko odprla vrata v čisto novo športno disciplino. Vem, da je do nove olimpijske discipline še zelo dolga pot, vendar si ne morem pomagati, sem le sanjač,« je dejal.
Posamezniki, ki so že imeli priložnost preizkusiti kolesa, zatrjujejo, da je občutek na vodi velik užitek. Dodajajo, da nekaj časa sicer potrebuješ, da kolo osvojiš. Ravnotežje je glavna težava. Ljudem je všeč modularnost naprave, kar pomeni, da lahko na osnovno ohišje dodajaš različne komponente, ki omogočajo drugačne vozne lastnosti. Dobra lastnost modularnosti je tudi ta, da lahko kolo razstavimo in posledično prevažamo v avtomobilu.
Cena za takega vodnega konjička na Novi Zelandiji znaša dobrih štiri tisoč evrov. Mednarodne cene bodo znane šele konec tega leta. Kdor kolo naroči, si ga lahko v naših krajih menda obeta v začetku leta 2019. Torej ravno prav hitro, da se pripravite na novo poletno sezono.
