V ozadju smo lahko slišali namige o tem, da s Tamšetom ni lahko delati, da je prišlo v odnosu med njimi in igralci po petih letih sodelovanja do zasičenosti in podobno. Odnose v slačilnicah in v klubskih prostorih je težko oceniti, dejstvo pa je, da je letošnjo jesen celjska ekipa v seriji izgubila štiri pomembne tekme: evropski s Skjernom in s Parizom. Doma so izgubili z novomeško Krko v superpokalu in prvenstveno pri Riku iz Ribnice, čeprav s bili obakrat favoriti.
Pa so Celjani v Sloveniji res še favoriti? Ne nujno, oziroma, vsaj v Ribnici ne. Riko, ki je bil lansko leto na drugem mestu, je realno izgubil le enega igralca – Nik Henigman je odšel v bogati Pick Szeged. Celjani, ki svoje moštvo največkrat popolnjujejo s svojimi mladinskimi igralci pa so izgubili sedem najboljših, torej celo prvo moštvo. Mačkovšek je odšel v Veszprem, Žiga Mlakar v Wislo, Urban Lesjak v Hannover, Matic Suholežnik v Dunkerque, Luka Mitrović v Cesson-Rennes, Ivan Slišković v Göppingen in Gregor Ocvirk k skopskemu Vardarju. Uprava, ki je danes tako zlahka zamenjala trenerja, ni storila ničesar, da bi igralce obdržala.
Predsednik celjskih rokometašev Jernej Smisl, ki visoko kotira med slovenskimi športnimi in kot član SDS, tudi med političnimi veljaki, pokroviteljev ni uspel prepričati, da bi vsaj malce zajezili odtok celjskih rokometašev v tujino (v zadnjih petih letih so odšle iz Celja vsaj tri prve ekipe, kar bi bila katastrofa tudi za najbogatejše klube). Konec koncev je prvi pokrovitelj kluba posredno tudi Heineken, druga največja pivovarna sveta, eno največjih podjetij na svetu, ki se s svojimi vložki rado pokaže na svetovnih športnih prizoriščih.
Pa ne bomo moralizirali o tem, kako slovenski šport trpi, ko njihove tradicionalne pokrovitelje prevzamejo tuja podjetja. Klubi so enostavno brez denarja, s katerim bi zadržali športnike v Sloveniji in ad hoc menjava tako uspešnega trenerja kot je Branko Tamše, nima nobenega smisla.
