O tem, da so rezultati štiriletnega programskega razpisa, namenjenega sofinanciranju neinstitucionalne kulture v obdobju 2018–2021, razburili nevladni sektor, smo v začetku leta že pisali. Že takrat je bilo namreč jasno, da znižanje ali ukinitev podpore ogroža dolgoletno kakovostno delo več producentov. Ti so ministrstvu očitali predvsem odsotnost jasnih meril pri razdeljevanju sredstev, a ker je bila pred leti ukinjena možnost, da se prijavitelj na izdano odločbo ministrstva pritoži, je posameznim producentom preostala le pravna pot – tožba na upravnem sodišču. Zanjo se je odločilo šest nevladnih organizacij – pretežno s področja uprizoritvenih umetnosti – Zavod Delak, Emanat, Maska, Mesto žensk, Nomad Dance Academy Slovenija in MoTA.
Strokovne ali politične odločitve?
Kot so pojasnili na današnji tiskovni konferenci, vidijo bistvo težav v tem, da se je ministrstvo odločilo za nadaljnje krčenje sredstev nevladnim organizacijam oziroma na nekaterih področjih zgolj za ohranjanje statusa quo. To naj bi bil razlog, da so brez financiranja ostale številne nevladne organizacije z dolgoletnim vrhunskim in pogosto mednarodno priznanim delovanjem. »Ker kulturno ministrstvo v komisije ni sposobno vključiti vrhunskih strokovnjakov, so njihove odločitve netransparentne in nerazumljive, razpise pa spreminjajo v loterijo,« je ob tem poudaril Janez Janša iz zavoda Maska in vprašal, kdaj se bo postopanje ministrstva spremenilo. »Če ne gre več za strokovne, ampak za politične odločitve, je to zelo nevarno.«
Z javnim vprašanjem za ministrstvo se mu je pridružil Dragan Živadinov iz Zavoda Delak: »Ali bo kulturna politika do konca izpeljala izbris kritičnih nevladnih organizacij? Ali pa bo minister zamenjal nesposobne uradnike s sposobnimi?« Opozoril je namreč tudi na »produkcijsko nasilje«, ki ga izvaja ministrstvo s tem, da organizacijam posredno zaradi zmanjšanja ali ukinjanja sredstev onemogoča relevantne prijave na evropske razpise.
Ministrstvo primerja neprimerljivo
Predstavniki omenjenih organizacij obenem opozarjajo na zavajanje ministrstva. Slednje namreč trdi, da so tožbe na upravnem sodišču brezpredmetne, saj so organizacije dobile sredstva za izvajanje projektov na poznejših razpisih, na primer na projektnem razpisu in razpisu za mednarodno sodelovanje. Da ministrstvo s tem primerja neprimerljivo, se strinja tudi pravni strokovnjak Dino Bauk, ki zastopa Zavod Delak in Masko; ostale tožnike zastopa Matej Verbajs.
Programski razpis je seveda namenjen sofinanciranju kontinuiranega delovanja organizacij v obdobju štirih let, projektni razpis pa je namenjen posamičnim projektom v tekočem letu. Da gre za nesorazmerno logiko v trditvah ministrstva, kažejo razpisni pogoji oziroma rezultati. S projektnim razpisom za letošnje leto je bilo denimo področju uprizoritvenih umetnosti namenjenih le 99.000 evrov, najvišja dodeljena posamezna subvencija na štiriletnem programskem razpisu pa je bila 124.964 evrov na leto.
Izgovor, da se bo situacija reševala prek drugih razpisov, onemogoča kakršen koli razvojni program, dodaja še Neja Tomšič iz Muzeja tranzitorne umetnosti MoTA, kjer so denimo šele danes prejeli odgovor o sofinanciranju festivala Sonica – ki se je začel danes. »Razpisi ministrstva za kulturo so nekakšni kafkovski postopki, polni napak, za katere nihče ne prevzame odgovornosti,« je še povedala. Jasmina Založnik iz organizacije Nomad Dance Academy pa je opozorila, da nevladne organizacije ves čas skrbijo tudi za dejavnosti, kot sta izobraževanje in arhiviranje, ki bi morale biti na plečih države. »Ni dovolj, da smo kreativni le pri ustvarjanju, prisiljeni smo, da smo kreativni tudi v administraciji. Tudi o tem je treba, če bo ministrstvo implementiralo spremembe, razmisliti,« je še sklenila.
