Pia Brezavšček: Gre za revijo z najdaljšo tradicijo v Evropi, prva številka je izšla v času avantgard, malo pred novomeško pomladjo. Na neki način je to hotela biti tako strokovna kot poljudna revija, namenjena je bila širšemu občinstvu, veliko je imela reklam, denimo za lasulje. A v mislih moramo imeti, da je gledališče takrat, ko še ni bilo televizije in drugih medijev, pomenilo nekaj čisto drugega kot danes.
Alja Lobnik: Napisana je bila torej v dostopni maniri, takrat je teatrološka veda šele vznikala, avtorji so šele tipali jezik, v katerem naj bi pisali. Je pa povedna takratna naslovnica, na kateri je šlo dobesedno za podobo maske, ki jo hočemo danes prenoviti z mislijo na posredovanost, tehnologijo, vmesnike, vse to, kar zadeva gledališče in družbo v 21. stoletju.
Maska je sprva res izšla v osmih številkah, nato pa več kot šestdeset let ni izhajala, preden so jo ponovno obudili. Je smiselno razglašati njeno stoletnico?Alja Lobnik: Res je vmes velika luknja, najbolj zgoščeno je Maska delovala zadnjih 35 let, ko je v povprečju izhajala dvakrat do trikrat na leto v dvojni številki. V zgodnjih devetdesetih je denimo – pod urednikovanjem Dušana Jovanovića in Toneta Peršaka – v evropskem prostoru dve leti izhajala tudi v angleščini pod naslovom Euromaske. Kasneje sta jo prevzeli Maja Breznik in Irena Štaudohar in jo preoblikovali v skladu s takrat aktualnimi vprašanji in sceno, kar je zaznamovalo tudi vse kasnejše uredniške politike.
Kakšne so torej smernice Maske danes in v prihodnosti?Pia Brezavšček: Z Masko sem tako rekoč zrasla, in ko sva z Aljo prevzeli urednikovanje, sem bila kar v dvomih, kako to močno dediščino povesti naprej. Najpomembneje je, da se poskušava vprašati, kaj je za nas in za ta prostor ključno danes. Čeprav je to mednarodna revija, je treba najprej ugotoviti, kaj manjka v lokalnem prostoru, in od tu graditi naprej.
Alja Lobnik: Lokalni kontekst je bistven, da se Masko spet pograbi, prebere; interes za teorijo umetnosti namreč zadnja leta usiha. Zato se ves čas povezujemo z aktualno produkcijo, ki jo skušamo kontekstualizirati v rubriki Scenske drobtinice. Zanima nas, kakšne težave ima področje trenutno. Ko sem obiskovala Maskine izobraževalne seminarje, se je denimo z Bojano Kunst vzpostavila teoretska linija z vprašanji pogojev dela, trenutni čas pa terja rekonceptualizacijo teh vprašanj, tipamo še, kaj to pomeni teoretsko.
Prizadevata si za povezovanje z drugimi revijami, tudi z območja Jugoslavije.Alja Lobnik: V Beogradu smo imeli nekoč revijo Teorija koja hoda, v Zagrebu Frakcijo in v Ljubljani Masko, pisci so ves čas sodelovali. Prvi dve sta poniknili, ljudje so se razselili, zato je komunikacija zelo omejena in bi jo radi ponovno obudili, naredili ta prostor bolj pretočen, jugointernacionalen. Bistveno se nama zdi tudi, da Masko približamo drugim diskurzivnim prostorom, pri nas denimo reviji za vizualno umetnost Šum in Radiu Študent. Sodelujemo pa tudi z gledališkima revijama, znanstveno Amfiteater in študentsko Adept, navsezadnje si zastavljamo podobna vprašanja; pred kratkim smo denimo vse tri revije tematizirale novo dramatiko in Simono Semenič. Mi smo se osredotočili na njene eksperimentalne, dogodkovne performanse, Amfiteater se je posvetil njenim bolj klasičnim dramskim tekstom, Adept je objavil nove dramske tekste, kar je nadaljevanje tega, kar želi Simona Semenič vzpostaviti pedagoško.
Pia Brezavšček: Poleg tega je Amfiteater akademska revija, ki zahteva znanstveni diskurz, mi pa smo strukturno bolj odprti, igramo se s formati, kršimo pravila, radi bi jih še bolj…
Sta tudi urednici portala za refleksijo sodobnih scenskih umetnosti Neodvisni. V kakšnem razmerju je ta do Maske?Pia Brezavšček: Neodvisni so kot pobuda Via Negative zrasli neodvisno od Maske, a ker je sovpadlo najino urednikovanje teh medijev, sva ju povezali. Če imamo spletni portal z ažurno kritiko, je dobro, da imamo tudi revijo, kjer je mogoče vprašanja zajeti bolj problemsko in bodo – če romantiziram – zaradi tiskanega medija vendarle ostala bolj trajno zapisana. Sčasoma je postalo spajanje tudi formalno, prek javnih razpisov. Recimo, le preko Maske smo se lahko prijavili na medijski razpis in je tako nekaj financiranja prišlo v Neodvisne, hkrati pa smo se zavezali, da bomo iz Neodvisnih prelivali nekatere vsebine v Masko in jo nekoliko aktualizirali, besedila iz Neodvisnih lahko tako zaradi Maske dobijo prevode, zakrožijo po mednarodnem prostoru.
Alja Lobnik: Neodvisni so na neki način tudi vadišče različnih generacij piscev, najmlajši se v svojem pisanju šele urijo, pišejo pa tudi že zelo uveljavljeni. V nekem trenutku dobijo tudi manj izkušeni prostor v Maski, ki vendarle zahteva nekoliko bolj kompleksen pristop. Na ta način poskušamo skrbeti za nove generacije avtorjev.
Kaj so ključne težave neodvisnega polja, kot ga predstavljajo Zavod Sploh, Moment, En knap, Via Negativa…, ki te sicer precej različne akterje vendarle združujejo?Alja Lobnik: Ena plat so producentske težave, torej prekarnost in nezagotovljena programska sredstva, druga pa manko diskurza o neodvisni sceni. Javne institucije so vendarle bolj podprte, kar se tiče refleksije, na neodvisni sceni, kjer gre pogosto za marginalne prakse z manj obiska in šibkejšo piar mašinerijo, pa ni sistematičnosti in kontinuitete. Temu prostoru smo želeli zagotoviti pozornost, naša logika ni konkurenčniška, ampak komplementarna.
