Demokracija kot farsa?

Nekateri so pravi reveži. Na kaj vse bi se morali spoznati pri svojem »kroženju« na ministrskih položajih. Vsaj malo. Pa so me spet poučili: pomembno je, da ima minister vodstvene, organizacijske sposobnosti. Za strokovna vprašanja ima sekretarje in različne (iz našega žepa preplačane) svetovalce. Res? Tudi ta argument ne zdrži, če samo preberem imena nekaterih ljudi, ki so jih stranke imenovale za svoje sekretarje. Strokovnjaki pa taki! Svojim članom so samo priskrbele dobro plačana delovna mesta. Gospod mandatar, se vam zdi prav? Je to demokracija?

Marjan Šarec je končno »napolnil svoj hlev«. Še Pahor se je moral sprijazniti z njegovo vlado. Povabil jih je na sprejem in jih »počastil« z običajnimi puhlicami. Mandatar ni zaostajal, rekoč: »Vlada ni zato, da ugaja, ampak zato, da deluje.« Res je. Vlada mora delovati, a ni vseeno, kako. Ko je vladal Cerar, smo potrebovali kar nekaj časa za soočenje s spoznanjem, da z etiko in moralo nima prav veliko skupnega. Šarec je združil ljudi, ki so ves čas poudarjali, da so proti politiki sovraštva in hujskaštva, pa nas je razočaral takoj. Požrl je besedo. Za začetek bi morale vse stranke, če so mislile s svojo držo resno (in niso samo gledale na lastne koristi), mandatarju odločno sporočiti, da Črnčec, ki brez sramu širi nestrpnost in sovražni govor, na tem položaju nima kaj iskati. Kje ste, Židan, Bratuškova, Cerar, Erjavec? Tudi vi samo govorite eno in delate drugo? Čakate na razplet z Levico? Mandatar bi moral popraviti »napako«(?) in zamenjati svetovalca za nacionalno varnost, že zaradi spoštovanja osnovnih načel iskrene politike.

Ko smo že pri sovražnem govoru: ne gre mi v glavo, da mu ne moremo »stopiti na prste«. Generalni državni tožilec Šketa po eni strani obljublja njegov pregon, po drugi pa nima pravega »orodja« za to. Kdo bo končno spremenil (dopolnil?) 297. člen kazenskega zakonika, da bo sovražni govor sploh kaznivo dejanje? (Posebno mediji v povezavi s stranko SDS ga lahko še naprej nemoteno širijo, zastrupljajo vzdušje v deželi in naše odnose. Pri tem se nenehno sklicujejo na svobodo izražanja, čeprav nobena človekova pravica ni absolutna. Omejena je s pravico drugega.) Ni sporno, na primer, da je kraja premoženja kaznivo dejanje. Zame pa je tudi čisto enako, če ne gre za materialno, ampak za psihično, čustveno področje. Kadar nekomu z lažmi, nestrpnostjo in grožnjami jemljemo, krademo osebno dostojanstvo in še kaj drugega. Žalosti me, da je nekaterim v Sloveniji dovoljeno veliko več kot drugim. In to je demokracija?

Naj se vrnem k Šarcu. Ognjeni krst je kar dobro prestal. Koliko mu je pri tem pomagal igralski poklic, ne vem. Menda kar obvlada angleščino, zagotovo veliko bolje kot predsednik največje opozicijske stranke. S Plenkovićem nista trla trdih orehov. Juncker je arbitražo raje »spregledal«, za naše medije pa je postala prava »uspešnica« z naslovom Kateri politiki so se zanjo premalo potrudili. V oči so mi »padli« naši evropski »domoljubi«. Menda je Pahor pri nastajanju arbitražnega sporazuma res bolj »soliral«. Osvajal je Kosorjevo, se trkal po prsih, TEŠ 6 pa mu je bil pri tem deveta briga. (Bo za to odgovarjal? Saj so ga ovadili, kajne?) Razsodba je taka, kot pač je. Vse stranke so jo sprejele in se dogovorile, da bodo njeno uveljavitev enotno podpirale. Držijo besedo? Vse, razen naših »domoljubov«. To pa je res »demokratično«.