V sirski pokrajini Idlib naj bi se z zadnjim velikim spopadom končala krvava državljanska vojna, kar pa ne pomeni, da bo to prineslo mir tej državi in Bližnjemu vzhodu. V Idlibu so že nekaj časa zbrani ostanki uporniških, protiasadovskih milic in trije milijoni civilistov, ki se jim napoveduje ofenziva Asadove vojske, podprte z ruskimi zračnimi in pomorskimi silami. Ker pa bi povzročila eksodus nekaj sto tisoč ljudi (ocene se gibljejo med 800.000 in milijonom), skoraj zagotovo v Turčijo in prek nje v Evropo, mednarodna skupnost s strahom gleda v to točko svetovnega zemljevida, diplomacija pa poskuša zadnji hip preprečiti še eno humanitarno katastrofo.
Asad ni več ovira
Rešitev, ki bi morda preprečila novo agonijo civilistov v Siriji, sta danes poskušala najti ruski zunanji minister Sergej Lavrov, ki se je v Nemčiji srečal s kolegom Heikom Maasom. Časa ni ravno veliko, saj so ruska letala že začela obstreljevati položaje upornikov, ki jih je okrog 10.000, kar napoveduje skorajšnjo kopensko ofenzivo Asadove vojske.
Lavrov je še pred prihodom v Berlin kritiziral Nemčijo, da se noče v celoti in brezpogojno pridružiti programu rekonstrukcije Sirije. Nemški kolega mu je na pogovorih odvrnil, da namerava Nemčija z velikimi sredstvi vstopiti v ta program, a le, če bo dosežena politična rešitev, ki bo omogočila svobodne volitve. Minister Maas je Lavrovu sporočil, da ne Rusija, ne Turčija, ne Iran, ki igrajo glavno vlogo v Siriji, niso sposobni samostojno rešiti sirskega vozla.
Pomenljivo je, da nemški minister kot enega izmed nemških pogojev za iskanje miru v Siriji ni postavil odhoda Asada s političnega prizorišča. Ker so Rusi aktivno vojaško vpleteni v sirsko morijo, največjo odgovornost za preprečitev humanitarne krize nosijo sami, meni nemški zunanji minister.
Čaka se sklep iz Sočija
Berlinsko srečanje ni edino z osrednjo temo Sirija. V ponedeljek naj bi se v Sočiju znova srečala ruski in turški predsednik. Verjetno bi težko našli predsednika držav, ki bi se v nekaj zadnjih desetletjih tako pogosto srečevala, kot kot sta se Putin in Erdogan. Predsednika sta nazadnje sedela na pogovorih pred dobrim tednom, ko jima je družbo delal še iranski predsednik Rohani. Tudi takrat je bila tema pogovorov Idlib in Erdogan je od sogovornikov zahteval, naj ustavijo napade na to pokrajino, kjer je nekaj 1000 pripadnikov protiasadovskih milic, ki jih podpira Turčija. Povrhu bo prvi val beguncev »treščil v Turčijo«.
Putin in Rohani sta zahtevo zavrnila, toda v Sočiju bo morda Erdoganu na štiri oči le uspelo prepričati ruskega predsednika, da pred vojaško rešitvijo, ki bi bila sicer Asadu najljubša, najdejo diplomatsko. Danes agencije niso poročale o večjih vojaških spopadih in premikih okrog Idliba. Kot da bi generali čakali, kaj se bodo dogovorili politiki.
