Delež seštevka obeh deficitov v BDP je največji prav v Argentini (okoli 10 odstotkov), sledijo Brazilija, Indija, Turčija, ZDA in Južna Afrika. Od naštetih držav se vse razen ZDA uvrščajo med trge v razvoju. ZDA imajo kljub dvojnemu deficitu veliko prednost, saj se financirajo v lastni valuti, kar pomeni, da ne morejo ostati brez financiranja na enak način kot trgi v razvoju. Indijo za zdaj rešujejo visoka gospodarska rast in reforme, vendar padec indijske rupije v letošnjem letu naglo povečuje višino obveznosti, ki so v dolarjih – samo letos naj bi jih to stalo dodatnih 9,5 milijarde dolarjev. Južna Afrika je ta teden vstopila v recesijo, kar se je odrazilo v močnem padcu trga in valute, Brazilija se že dalj časa sooča z gospodarskimi težavami in politično krizo, da o Turčiji niti ne izgubljamo besed.
Zaradi težav na posamičnih trgih v razvoju se v zadnjih tednih precej povečuje strah pred »okužbo« preostalih trgov v razvoju. Dvig obrestnih mer v ZDA namreč povzroči umik kapitala s trgov v razvoju, kar posledično pomeni, da zaradi prodajnih pritiskov lokalne valute začnejo izgubljati vrednost, najbolj pa trpijo države z največjimi potrebami po zunanjem zadolževanju, čemur smo danes priča. Trenutne reakcije na podlagi Turčije in Argentine so morda pretirane, saj državi predstavljata zgolj 1 odstotek naložbenih razredov pri trgih v razvoju. Padec njunih valut in visoka inflacija tako nimata večjih neposrednih posledic. Povprečna inflacija vseh gospodarstev v razvoju je rekordno nizka in znaša 2,81 odstotka na letni ravni.
Dolgoročneje močan ameriški dolar in dalj časa trajajoče obdobje trgovinskih vojn so bolj tehtni razlogi za pomisleke glede trgov v razvoju. Dokler se trgovinske vojne stopnjujejo, ameriška centralna banka pa nadaljuje politiko dvigovanja obrestnih mer, težko pričakujemo, da lahko trgi v razvoju znatneje pridobijo vrednost. Kot olajševalna okoliščina pa jim služijo vse nižja vrednotenja, ki se bodo ob zmanjšanju napetosti odrazila v ponovni krepitvi tečajev.
