Izgubljena človečnost

Povod je odločitev tamkajšnjega prizivnega sodišča, da v Armenijo deportirajo 13-letnega Howicka in njegovo leto dni mlajšo sestrico Lily, čeprav ju z njo ne povezuje niti najzgodnejše življenje, saj ju je zdaj 37-letna mati Armina Hambartsjumian, preden se je leta 2008 zatekla na Nizozemsko, rodila v Rusiji. Armina je kot prosilka za azil devet let preživela v begunskem taborišču v Amersfoortu, nizozemske imigracijske oblasti pa so jo aretirale in lansko poletje izgnale. Sodna odločitev o deportaciji se je nanašala tudi na oba otroka, ki pa ju ob njeni aretaciji niso našli doma, sama pa ni hotela izdati, kje se nahajata. Protestne peticije tamkajšnjih zagovornikov človekovih pravic, da matere in otrok ne gre razdvajati, niso zalegle, in tako so jo brez njiju 14. avgusta lani v Parizu prisilno vkrcali na letalo za Erevan. Za Howicka in Lily, ki komaj kaj razumeta armensko, pa so Arminini prijatelji, ki so poskrbeli zanju, začeli sodno bitko, ki se je po letu dni sklenila s končno odločitvijo, da ni nobene pravne podlage za njuno nadaljnje življenje na Nizozemskem, kjer sta sicer povsem vključena v družbo. Armenija je za sodišče varna država, ne grozi jima nikakršen pregon in ne grozi jima življenje na ulici, saj bosta v najslabšem primeru dobila zatočišče v sirotišnici oziroma pri skrbnikih, če veljajo navedbe, da Armina zaradi psihičnih težav ni sposobna poskrbeti zanju. Po navedbah aktivistov nizozemske veje nevladne organizacije Defence for Children je sicer samo v tej državi več kot 400 otrok, ki tam živijo že več kot pet let, a ne dobijo pravice do bivanja. Howicka in Lily so minuli teden imigracijske oblasti znova za tri dni pogrešile, a sta se v nedeljo oglasila pri njih, danes pa bosta predvidoma na letalu za Erevan, iztrgana iz okolja, ki ga edinega poznata, po zaslugi neživljenjske birokracije in izgubljene splošne človečnosti.