Ahmed Omran je roke držal na volanu in nervozno premikal prste. Pod skrbno pristriženimi osivelimi brki je tu in tam nekaj siknil v arabščini. Kdo ve, kolikokrat je takole čakal izraelskega vojaka, da mu bo pomignil s puško v znak, naj gre naprej. Bo zapora trajala deset minut? Pol ure? Uro? Tri? Tega ni mogoče vedeti, dokler vojak s ceste ne pospravi traku za prediranje gum in koloni avtomobilov z belimi tablicami blagovoli nadaljevati pot. Čakajočim nihče ne pove, zakaj čakajo. Vedo le, da Izraelce neznansko skrbi za varnost.

»Hisham, zamujam. Zapora. Te pokličem, k

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.