Whitney Houston je še danes ena najbolje prodajanih glasbenikov vseh časov. Dokumentarna filma, ki sta letos v redno kinematografsko distribucijo prišla skoraj ob istem času, razkrijeta, da ne po naključju: odraščala je sicer v času rasnih nemirov v Newarku v zvezni državi New Jersey, a se je rodila v družini pevk. Njena mama je bila soulovska in gospelovska pevka Cissy Houston, njeni sestrični pevki Dionne in Dee Dee Warwick, njena teta v drugem kolenu pa operna pevka Leontyne Price.
Razlike v perspektivah
Filma se med seboj bistveno razlikujeta: prvi, ki ga je posnel Nick Broomfield (Whitney: Can I Be Me?), je bistveno skromnejši tako v smislu svojega vizualnega sloga kot v smislu pričevanj, ki jih je uspel zbrati. Ker je družina Houston zavrnila sodelovanje z Broomfieldom, se je ta oprl na opažanja varnostnikov, pomožnih vokalistk, frizerk, promotorjev in na dokumentarne posnetke, ki jih je leta 1999, na njeni zadnji uspešni turneji, posnel Rudi Dolezal. Pevkina mama pa naj bi ekipo celo poskušala odvrniti od sodelovanja z Broomfieldom.
»Uradni« dokumentarec o vzponu in padcu slavne pevke z naslovom Whitney je posnel Kevin Macdonald in je vizualno neprimerno razkošnejši. Macdonald je dobil dostop do številnih članov družine, njenih najtesnejših sodelavcev in celo do njenega nekdanjega moža Bobbyja Browna. Verjetno najšokantnejše razkritje, do katerega se je lahko dokopal, pa je bilo, da je Whitney Houston v otroštvu spolno zlorabljala njena sestrična, pevka Dee Dee Warwick.
Zaradi različnih okoliščin nastajanja je bilo torej logično pričakovati, da bosta dokumentarna filma o pevki, ki se je leta 2012 po dolgotrajni zasvojenosti z drogami utopila v hotelski kadi, prikazala zelo različni sliki. In res: medtem ko se »neuradna« Whitney v precejšnji meri osredotoča na njeno domnevno lezbično razmerje z Robyn Crawford, »uradna« Whitney njuno prijateljstvo omeni precej bežneje in namesto tega skozi intervjuje ilustrira globoko homofobno ozračje v njeni družini. Medtem ko se »uradna« različica predvsem naslaja nad njeno tragično usodo – s srce parajočimi posnetki njenih spodletelih zadnjih koncertov in preveč intimnih intervjujev, pričevanji o vsakodnevnem testiranju za droge na snemanju filma, citiranjem satiričnih obravnav njenega življenja in podobnim gradivom, skozi katerega ustvari popolno sliko padle ženske –, ima »neuradna« prostejše roke za namige o tem, kako je bila Whitney Houston projekt svojih staršev: matere, ki je nanjo projicirala vse, kar je njej spodletelo, in jo naposled obtoževala, da ji je ukradla vse, kar je vedela o petju, ter očeta, ki še s smrtne postelje od nje terja denar.
Projekt družine in založb
Četudi je uradna različica njenega življenja v obrtniškem smislu zagotovo veliko bolje izdelan film, pa za čustveni učinek pevko in njeno zasebno življenje tudi neprimerno bolj izkoristi. Oba izdelka pa se v nekaterih ključnih uvidih v njeno življenje brezhibno dopolnjujeta.
Macdonaldov film razkrije, da je družina Whitney Houston uspeh pripravljala že od zgodnjih let. Kljub okolju, v katerem je odraščala, so jo starši vpisali v zasebno šolo, kjer naj bi se naučila lepega vedenja. Peti jo je učila mama, ki je bila tudi njena najbolj neusmiljena kritičarka, kadar Whitney ni zadostila njenim pričakovanjem. Pevka je prvič nastopila pri šestnajstih, ko se ji je Cissy Houston zlagala, da je zbolela in ne more na nastop. Nastop, na katerem je Whitney Houston prvič osupnila svoje poslušalce, je bil tako pravzaprav ukana, test, ali je pripravljena na javno nastopanje.
Broomfield pove še več: glasbena založba Arista ni bila edini krivec za prisilno ustvarjanje neomadeževane, zavestno neizrazite podobe Whitney Houston. Glasba v osemdesetih je resda imela predalček za črnsko glasbo, iz katerega so lahko napredovali le izvajalci in izvajalke, ki so bili v glasbenem smislu primerno »pobeljeni«. Založba je Whitney Houston tudi na fotografijah posvetlila polt, vse, kar je zvenelo preveč črnsko, pa so poslali nazaj v studio. A takšno podobo pevke je podpirala in utrjevala tudi njena mama, ki je njeno kariero dolgo nadzirala sama. Hkrati je videti, da se je Houstonova skupaj z bratoma drogirala že rosno mlada in da droge v njeno življenje niso prišle zaradi pritiskov kariere.
Usodna odvisnost od uspeha
V tem smislu se zgodba o Whitney Houston razkrije kot nekakšen družinski projekt izhoda iz revščine, ki v spomin prikliče tako družino Michaela Jacksona kot še en podoben dokumentarni film, in sicer AmyAsifa Kapadie, v katerem ta kariero tragično preminule Amy Winehouse osvetli podobno – kot projekt njenega očeta, ki je prav tako prihajal iz revnih, konservativnih, nebelih slojev britanske družbe. Whitney Houston petja ne bi mogla pustiti, tudi če bi ga hotela, ker so bili od nje odvisni vsi okoli nje. Bloomfieldov film pojasni, da je finančno podpirala ne le svojo družino, temveč tudi svoje prijatelje in njihove prijatelje, jim kupovala hiše in avtomobile ter plačevala za njihovo šolanje. Razlog, da ji je družina – od staršev in bratov do Bobbyja Browna – branila stike z Robyn Crawford, tako ni bil le homofobija. Crawfordova naj bi Whitney Houston pomagala do te mere, da je ovirala nadzor, ki so ga nad njo imeli družina, mož in založba. Prav odhod iz njenega življenja naj bi njeno usodo dokončno zapečatil.
Kljub razlikam imata oba filma o Whitney Houston nekaj skupnega: bolj kot njena prelomna glasbena kariera so jima pomembne težave v njenem zasebnem življenju, ki so naposled vodile tudi v žalosten konec. Kaj takega denimo dokumentarnima filmoma Spika Leeja o Michaelu Jacksonu ali filmu Sophie Fiennes o Grace Jones še zdaleč ne pride na misel. Če bi Whitney Houston začela ustvarjati danes, le nekaj desetletij pozneje, bi imela najverjetneje veliko lažje življenje. Morda se bodo s spremembami v obravnavi zvezdnic začeli spreminjati tudi njihovi filmski portreti.
