Med najbolj pričakovanimi filmi na festivalu je bil zagotovo film bratov Coen, The Ballad of Buster Scruggs (Balada o Busterju Scruggsu). Kot kaže, so bile štiri projekcije filma za vse oboževalce, ki so hoteli videti najnovejši filmski izdelek kultnega filmskega dvojca, ki se je podpisal pod uspešnice, kot sta Fargo, Veliki Lebowski in druge, povsem premalo – veliko nesrečnežev je pred vrati kinodvorane namreč ostalo že na novinarski projekciji ob pol devetih zjutraj.
Parada znanih obrazov
V primerjavi z drugimi, pretežno evropskimi filmi v tekmovalnem programu je Balada o Busterju Scruggsu izrazito ameriški film. Navsezadnje je dogajanje umeščeno prav tja, kjer naj bi se pričel mit o Američanih kot o naciji: na Divji zahod. Sestavlja ga šest kratkih zgodb – šest poglavij filma – ki sta jih Joel in Ethan Coen napisala v zadnjih 25 letih, ne vedoč, kaj naj bi z njimi, dokler se jih ni nabralo dovolj za celovečerni film.
Takšen omnibus ima tako svoje prednosti kot slabosti: po eni strani sta Coenova končno ugotovila, kako se da učinkovito uporabiti tako veliko število znanih igralskih obrazov, kot si jih želita – v filmih, kot je Ave, Cezar!, se to na primer ni najbolje obneslo – saj v njem v izjemno kratkem času prepričajo igralci, kot so Liam Neeson, James Franco, Brendan Gleeson, Zoe Kazan, Tom Waits in drugi. Poleg tega so zgodbe praviloma izjemno učinkovite, bodisi v komičnem bodisi v tragičnem smislu. Po drugi strani je Buster Scruggs dolg dve uri in dvanajst minut, kar je za zgodbo, ki sestoji iz več različnih zgodb (in torej podobno kot kratki filmi od gledalca zahteva neprimerno več koncentracije), odločno preveč – pri čemer nekaterih od šestih poglavij morda niti ne bi pogrešali.
Osebno, a rahlo nesproščeno
Dolžina dve uri in dvanajst minut vsaj v letošnjem programu ni nič posebnega. Kot so se nekateri vplivni filmski kritiki posmehovali že pred začetkom letošnjega festivala, je v tekmovalnem programu letos namreč enostavno »preveč filma«, saj je izjemno težko sploh najti film, ki bi trajal manj kot dve uri. Peterloo, film Mika Leigha, je denimo dolg dve uri in 34 minut. Ikonični britanski filmski mojster, ki ga poznamo po naturalističnih filmih, pogosto umeščenih v okolje angleškega delavskega razreda (na primer Vse ali nič ali Vera Drake), njegov zadnji film pred letošnjim pa je bil G. Turner, veristični portret romantičnega slikarja, je zdaj posnel film o dogodkih pred zloglasnim masakrom v Peterlooju leta 1819. Takrat so protest proti vse večji revščini približno 60.000 delavcev, ki so v Manchestru zahtevali politične reforme, vladne sile nasilno zatrle; veliko protestnikov je umrlo. Šlo je za ključni dogodek v zgodovini britanske demokracije, ki je botroval tudi nastanku časnika The Guardian.
Zdi se, da gre za tematiko, ki Leighu veliko pomeni. Peterloo je namreč gostobeseden film, ki nosi močan pečat globoke osebne vpletenosti: včasih so razprave o delavskih pravicah, vključno z volilno, in težkih življenjskih razmerah na angleškem industrializiranem severu učinkovite ravno zato, ker so tako goreče, še zlasti dobro učinkujejo skupaj z Leighovo izjemno pronicljivostjo glede podrobnosti človeškega videza, vedenja, kretenj, govora in drugih posebnosti človeške telesnosti, ki so G. Turnerja in njegove prejšnje filme naredile za takšne mojstrovine. Po drugi strani je prav to, da je tema zanj tako pomembna, včasih tudi minus – film si namreč prizadeva sporočiti vse preveč zgodovinskih podrobnosti dogajanja, da bi lahko pripoved tekla naravno in sproščeno.
Debate in ljubimkanja
Francoski režiser Olivier Assayas je že nemalokrat dokazal, da glede njegovih filmov ne moremo napovedati ničesar vnaprej – še posebno ne v zadnjih letih. Z Oblaki nad Sils Mario je posnel izjemno poetičen, nežno nadrealističen film, a je že z Osebno stilistko dve leti pozneje zavil v povsem drugo smer (ki bi jo mnogi najraje kar izbrisali iz spomina). Doubles vies (Dvojna življenja) je nekje vmes: gre za francoski film v klasičnem, retro slogu, v katerem se peščica junakov do onemoglosti pogovarja o svojih ljubezenskih življenjih in umetnosti, včasih na ravni filozofskih razprav, drugič na ravni poceni humorja: ena od ponavljajočih šal v filmu se tako tiče felacije v kinu, med filmom Vojna zvezd, ki jo pretenciozni pisatelj v svoji knjigi spremeni v (domnevno bolj intelektualno) felacijo med filmom Beli trak Michaela Hanekeja.
Medtem ko junaki filma drug drugega skušajo prepričati o tem, kaj pomeni dober roman in ali je digitalizacija književnosti smiselna ali samo neizbežna, za hrbti svojih partnerjev začenjajo in končujejo razmerja z ljudmi, ki predstavljajo predvsem nove priložnosti za razpravo. Četudi v njem spet nastopi Juliette Binoche, Dvojna življenja ni tako melanholičen kot Oblaki nad Sils Mario, niti tako eksperimentalen kot Osebna stilistka, je pa dovolj zabaven in dovolj poglobljen, da lahko v njem uživajo tako novi kot stari ljubitelji Assayasovih filmov.
