Luca Guadagnino, ki se je občinstvu priljubil predvsem s svojo hedonistično, buržujsko italijansko-ameriško romanco na severu Italije v osemdesetih, Pokliči me po svojem imenu, je s Suspirio ubral nepričakovano drugačno pot. Film je priredba istoimenskega filma Daria Argenta, ki ga je ta posnel konec sedemdesetih – a je njegova interpretacija zgodbe povsem drugačna od Argentove klasike kičastih grozljivk. Prizorišče ostaja Berlin v sedemdesetih letih, kmalu po postavitvi zidu, vendar se ozadje zgodbe zdaj sklicuje na teroristično skupino Baader-Meinhof, ki je vzniknila kot odgovor na nacistične zločine starejše generacije in kot izraz nezaupanja v avtoriteto. Mlada ameriška plesalka Susie Bannon (igra jo Dakota Johnson, sicer precej neizstopajoča igralka, ki pa v tem filmu nekako deluje) pride v Berlin, da bi se pridružila plesni skupini, ki jo vodi razvpita plesna mojstrica madame Blanc (Tilda Swinton). Ženska plesna skupina deluje vse bolj kot sumljiva sestrščina in se kmalu tudi v resnici izkaže za (političen) čarovniški kult, nastal kot odziv na grozote nacizma, v katerega je veliko lažje vstopiti kot iz njega izstopiti.
Uročeni gledalec
Tako kot njegove protagonistke je tudi Suspiria film, ki gledalca na neki način uroči – ne le s temačnimi hodniki in sobanami plesne šole, klavstrofobičnimi berlinskimi postajami podzemne železnice in notranjostjo psihiatrove ordinacije ter psihedelično Guadagninovo režijo. Poleg barvne palete zamolklo sivih, rjavih in zelenih barv svet zase ustvarja tudi zvočna podoba filma: glasbo za film je napisal in odpel pevec skupine Radiohead Thom Yorke, ki je na tiskovni konferenci tudi skladanje glasbe primerjal z uroki in s tem očaral zbrane novinarje in novinarke.
Kljub temu ima Suspiria letos v Benetkah podoben status, kot ga je imela Mati! Darrena Aronofskega, ki je lani velik del beneškega kritiškega občinstva (to je – kot tudi tokrat – po koncu projekcije hkrati ploskalo in žvižgalo) razburil z brezsramno fantastičnim, globoko simbolističnim filmom. Pravzaprav v obeh, četudi na nasprotne načine, pomembno vlogo igra arhetip matere, vendar Suspiria deluje kot metafora za nasilje, ki v tako skrajni obliki, kot je bilo na delu v času nacizma, s svojo generacijsko čustveno travmo neizogibno poraja nasilje kot odziv, četudi v drugačnih oblikah.
V središču nočne more
Mnenja so se podobno kresala pri filmu Napszállta (Sončni zahod) mladega madžarskega režiserja Lászla Nemesa. Ta je pred tremi leti velik del občinstva in kritike navdušil s prvencem Savlov sin, ki je posnet v eni sami, skoraj dveurni kader-sekvenci in postavljen v koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Medtem ko so ga nekateri hvalili kot film, ki je na novo definiral »žanr« filmov o holokavstu, so ga drugi ogorčeno obtoževali eksploatacije zgodovinske tragedije za filmsko eksperimentiranje. V Sončnem zahodu Nemes ubere podoben režijski slog kot pri Savlovem sinu: značilno kadriranje glavnega lika od zadaj, z bližnjim posnetkom vratu, ki ne razkriva prav veliko okolice in ustvarja klavstrofobičen učinek; stilizirana uporaba filmskega zvoka, predvsem pri dialogu, temačna fotografija in tekoče gibanje kamere.
Vse to je pri Savlovem sinu odlično delovalo, saj je koncentracijsko taborišče prikazalo v novi, grozljivo realistični luči, tu pa je vse te prijeme težje logično povezati s pripovedjo o Írisz Leiter, hčeri znamenite klobučarske družine v Budimpešti na začetku dvajsetega stoletja, ki išče svojega brata (igra jo resnobna Juli Jakab, ki je nastopila že v Savlovem sinu). Morda je prav to dejavnik, ki je kritike najbolj razdvojil. Pripoved namreč deluje namerno nejasno: težko je povsem razumeti, zakaj so Íriszini starši umrli, kdo je njen brat in kaj točno poskuša doseči odporniško gibanje, ki naj bi ga vodil, ter kakšno vlogo ima pri vsem skupaj arogantna, dekadentna habsburška kraljeva družina – ki ji Madžari, kot kaže, darujejo mlada dekleta kot del nekakšnega žrtvovanja. Medtem ko so se nekateri kritiki na novinarski projekciji filma glasno zabavali in smejali nejasnostim, je imel film na druge močan učinek. Občutek zmedenosti zaradi skrivnostne pripovedi skupaj z Nemesovo hipnotično režijo namreč deluje, kot da nas je režiser iztrgal iz resničnosti in odvrgel v središče nočne more, kjer ni nič zares jasno in kjer tudi najbolj vsakdanje stvari delujejo grozljivo. V vsakem primeru pa je gotovo, da si je s Savlovim sinom postavil visok prag, ki ga bo težko preseči.
