Skrivnosti življenjskih trikov: Eksplozije krav sploh ne motijo

V prvi polovici oddaje bodo znanstveniki ponujali rešitve, ki vam bodo olajšale vsakdan. V drugi polovici bosta kraljevala inženir in strokovnjak za eksplozive Mike Sansom ter Marcus Bronzy, poskusni zajček, ki bo strokovno znanje prvega prevajal v jezik povprečnega gledalca. Snemanje 14. epizode, glasne eksplozije in nekaj zanimivih poskusov smo si ogledali na obrobju Bristola, kjer je nastal tudi ta pogovor.

Marcus: Razstreljevanje stvari in eksplozije so sicer fantastične, a v ozadju je veliko znanosti. Tako se lahko med zabavo tudi veliko naučimo. Oddajo bi lahko primerjali z najljubšim učiteljem v šoli, kjer med poukom nimaš občutka, da si garal. Znanje je zaradi zanimivega podajanja kar samo prišlo v glavo. Mike ima na tem področju ogromno znanja, tako da se od njega ne bodo učili samo gledalci, ampak tudi jaz. Del oddaje bo namenjen vsakodnevnim zvijačam, ki vam lahko pridejo prav doma – na primer, kako pulover zložiti tako, da služi kot blazina, ali pa, kako se znebiti vlage na steklu. A bo ob eksplozijah to videti zelo dolgočasno.

Marcus: Mika moram včasih opozoriti na uporabo manj strokovnega izrazja in poenostavitev nekaterih razlag postopkov. Ravno to je moja vloga v oddaji – prilagoditev jezika in razlage širšim množicam. Nepoznavanje področja mi je v tem primeru celo prišlo prav.

Mike: Upam, da bo oddaja pri otrocih zbudila radovednost in željo po odkrivanju sveta znanosti. Tudi sam sem tako začel, ko sem videl poskus kemika in me je zanimalo, kako mu je to uspelo. Potem sem začel področje raziskovati še sam.

Mike: Fakulteta mi ni pri tem skoraj nič pomagala. Sem otrok predinternetne dobe, tako sem se o eksplozivih in ognjemetih učil sam iz knjig od 12. leta. Razstreljevanje stvari mi je bilo v velik užitek, pa tudi ognjemeti, ki sem jih začel sčasoma izdelovati. Sem samouk. Eden od profesorjev kemije na fakulteti mi je dejal, da študij ni zame in naj si najdem službo. Sem si jo in pri 21. letih odprl podjetje s proizvodnjo ognjemetov. To je bil eden najboljših nasvetov. Ostala sva dobra prijatelja, vračam se na fakulteto in predavam njegovim študentom.

Mike: Kot otrok sem se razvil v odličnega gasilca. Večji del moje sobe je bil posut z različnimi praški. Ko sem bil star 14 let, se je pri enem od poskusov zgodila manjša napaka in nastalo je več požarov, hiša pa je bila polna dima. Mama me je našla brez obrvi in trepalnic, ko sem pol sobe že polil z vodo. Takrat mi je kupila vrtno lopo, v kateri sem lahko izvajal poskuse.

Mike: Zelo. Sodelovali smo dve leti, enkrat si je zaželel, da naredimo »mesni« avtomobil. Torej vozilo iz kosti, mesa in kože. To je bil eden nenavadnejših podvigov moje kariere, a nam je uspelo uresničiti njegovo željo.

Mike: Pri tej oddaji ne. Sem pa sodeloval pri oddaji kanala Discovery Channel, kjer so v vsakem od delov želeli »ubiti« voditelja, a pri tem nisem želel sodelovati. Za zdajšnjo oddajo tako v prvi vrsti želim, da so vsi sodelujoči varni.

Mike: Še vedno imam vse prste. Veliko stvari, ki jih počnemo, je nevarnih. A ker imam zadosti znanja in izkušenj, bi se tudi v primerih, ko se kaj zgodi, znal odzvati tako, da bi škodo kar se da zmanjšal. Eksploziv je varen, večja težava so kemikalije. Za neko drugo oddajo sem nekoč pri raziskavi starih zračnih blazin imel stik z natrijevim azidom, ki lahko pride v telo tudi skozi kožo ali dihal. Protistrupa ni, tako da lahko v skrajnih primerih umreš v nekaj minutah. Sam sem bil, na srečo, zgolj malce omotičen.

Mike: Seveda ne. Nekoč sem na odru pred množico zbranih kazal poskus z belim fosforjem. Po nesrečnem naključju je namesto v zraku začel goreti že na mizi. Ogenj se je preselil na moje hlače in zaščitne rokavice. Mirno sem odšel z odra in med tem skušal pogasiti svoja oblačila. Panika nikoli nikomur ne pomaga.

Marcus: Ključno je, da strah skriješ pod nasmeškom. Sicer pa sem bolj vznemirjen kot kaj drugega.

Mike: Konji se sprva malce razburijo in tekajo v krogih, vsako naslednjo eksplozijo pa že preslišijo. Krave se sploh ne pustijo motiti in mirno prežvekujejo travo, kot da se ni nič zgodilo. Včasih celo po našem odhodu pridejo povohat, s čim smo se igrali.