Vajene so glasnosti, v kateri živijo na kmetiji, oddaljeni od Bristola kakšnih 20 kilometrov, kjer so snemali del nove izobraževalno-zabavne oddaje Skrivnosti življenjskih trikov (How Hacks Work).
Redke so priložnosti, ko lahko novinar pokuka v drobovje nastajanja oddaje, sploh pa tako zanimive, v kateri razkrivajo znanost, ki stoji za različnimi, povsem običajnimi življenjskimi triki. Na osnovi posnetkov s kanala youtube, ki jih zberejo z vsega sveta, strokovnjaki s pomočjo laikov odkrivajo skrivnosti in jih s praktičnimi poskusi predstavijo gledalcem. Gre za različne tematike – od tega, kako prečistiti umazano vodo iz jezera, kako ustvariti barvit dim za privabljanje reševalcev in kako na festivalu iz šotorov narediti pravo graščino. Obenem predstavljajo tudi bolj življenjske trike. Kaj storiti, ko pozabite zapreti vrečko krompirjevega čipsa in izgubi vso hrustljavost? V oddaji boste dobili odgovor – zgolj za pol minute ga vrzite v pečico, s čimer ga boste obudili k življenju. Zanimive so tudi predstavitve nekaj sekund trajajočega lupljenja jabolka s pomočjo vrtalnega stroja, lovljenje ribe z brezpilotnim letalom, šilčka, ki ga poganja vrtalni stroj…
Za Clarksona ustvaril »mesni« avtomobil
»Posnetki so smešni in uporabni. Cilj je, da z njimi gledalcu olajšamo življenje,« razlaga producent Adam Jacobs. »Nikakor ne gre za zapleteno znanost, ki je povprečen gledalec ne bi mogel razumeti, temveč za reševanje vsakodnevnih težav. S kančkom humorja za popestritev,« se zasmeji producentka Poppy Pinnock. Vsakega od trikov bodo voditelji (med katerimi bo tudi komik) razbili na več manjših delov in jih strokovno, prilagojeno povprečnemu gledalcu, tudi razložili. Oddajo bi lahko uvrstili v zadnja leta vse bolj priljubljeno skupino pop znanosti, v kateri se med ogledom zabavne oddaje gledalec še marsikaj nauči. Vanjo na primer spadata tudi Top Gear in The Grand Tour z Jeremyjem Clarksonom v glavni vlogi.
Z njim je v preteklosti tesno sodeloval inženir Mike Samson, eden ključnih igralcev drugega dela oddaje Skrivnosti življenjskih trikov. Za Clarksona se je lotil enega najzanimivejših izzivov kariere – izdelave »mesnega« avtomobila, torej vozila iz kosti, mesa in kože. Mike je sicer strokovnjak za eksploziv, česar mu, oblečenemu v rdečo karirasto srajco in z ogromnim nasmeškom na obrazu, res ne bi pripisali. »Stojte raje kakšen korak dlje, saj nimate čelad. Raje to, kot da se domov vrnete brez obrvi in trepalnic,« nam je pred poskusom svetoval in z dvignjeno obrvjo pristavil, »zaupajte mi, prosim. Govorim iz lastnih izkušenj.« Poslušno smo se umaknili na varno razdaljo, z nami pa tudi Marcus Bronzy, Mikov poskusni zajček, ki njegove strokovne razlage med poskusi prevaja v jezik slehernika.
V Mikovi delavnici, polni orodja, plinskih bomb in drugih pripomočkov za poskuse, je ekipa vzpostavila začasni laboratorij. Zaradi dima, ki je nastajal med testi, smo se na trenutke komaj videli, a vsi neizmerno uživali. Le Marcus je tu in tam, ker je bil v »prvi vrsti« in še ne čisto vajen eksplozij, živčno pomežiknil, preden se je spravil k sebi in v kamero navdušeno razlagal najmlajšim gledalcem prirejeno besedilo. »Nepoznavanje tega področja mi celo pride prav, saj tako Miku postavljam vprašanja, razumljiva vsem, pri tem pa se vsi naučimo nekaj novega,« nam razloži bistvo svoje vloge. Oddajo primerja z najljubšim učiteljem, kakršnega je vsak od nas srečal vsaj enkrat v življenju: »Snov je namreč podana na tako zanimiv način, da se v možgane vtisne brez večjega napora.« Oba sicer upata, da bo oddaja pri otrocih vzbudila radovednost in željo po odkrivanju sveta znanosti.
Pri gašenju sobnih požarov postal odličen gasilec
Tako se je začela tudi Mikova pot v svet poskusov, eksplozij in ognjemetov, s katerimi se je kot samouk srečal nekje okoli 12. leta. »Videl sem poskus kemika, ki me je zelo navdušil, nato sem začel področje raziskovati še sam. Prej kot kar koli drugega sem postal odličen gasilec, saj sem na manjšo grozo staršev redno zažigal dele svoje sobe, v kateri sem izvajal poskuse. Ko mi je na fakulteti eden od profesorjev dejal, da študij ni za vse, sem ga opustil in odprl podjetje s proizvodnjo ognjemetov, kar je bila ena najboljših odločitev mojega življenja,« se je razgovoril.
Iz nadzorovanega in varnega okolja smo se pod njegovim budnim očesom s snemalci, delavci in voditeljema v pričakovanju vrhunca dneva odpravili na ogromen bližnji travnik. Mrzel angleški veter nam je bičal obraze, krave in konji (ter emu Ed, ki živi na kmetiji) pa so čakali, s čim se bo Mike poigral tokrat. Nihče ni ostal razočaran. Po prvi raketi, ki smo jo poslali v nebo, so se slišali tihi znaki navdušenja, ki so z naraščajočo napetostjo postajali vse glasnejši. »Poglej to, si jo videl?« smo s prstom kazali v nebo, kamor je izginila še večja in še glasnejša raketa, ki naj bi se slišala celo več kot 15 kilometrov stran, ob njenem poku pa smo se zdrznili prav vsi prisotni.
Sledil je najveličastnejši od poskusov, za katerega so uporabili pet kilogramov eksploziva (pred tem smo se v laboratoriju igrali zgolj z grami). Ekipa ga je skrbno postavila na sredino travnika, daleč stran od vseh nas. Varnost prisotnih in sodelujočih je namreč vedno na prvem mestu. »Pokrijte si ušesa. To bo res zarezalo,« nam je ukazal Mike. In smo si jih. »Otroci, ne počnite tega doma!« je v smehu zakričal, potem pa kliknil na gumb za detonacijo. Eksplozija je bila tako močna, da smo čutili, kako so se zatresla tla. Sprva smo se malce prestrašeno spogledali, nato pa iz torb začeli vleči telefone. Prizor je bil namreč čudovit – eksplozija je proizvedla ogromno dima, obarvanega v rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro in vijolično barvo. Sredi angleškega podeželja smo torej opazovali dimno mavrico. »Kot bi razstrelili samoroga,« je nekdo šaljivo pripomnil. Krave so naredile korak bliže. Veličastna eksplozija jih je pritegnila. Povohale so ostanke prahu na tleh in zdolgočaseno zapustile prizorišče.
