Poleg raznolikosti žanrov, ki jih je festival tudi letos ponudil v svojem programu (od fizičnega gledališča, intervencij v javni prostor do dokumentarnih projektov, večmedijskih predstav), sta po naravi izvajanja (in tudi na račun manjše zastopanosti tovrstnih projektov na naši domači gledališki sceni) zagotovo izstopali otvoritvena predstava Ves moj seks in predstava Sprožilec sreče ob koncu festivala. Oba projekta izhajata iz ideje, kako fragmente realnih življenj pretopiti v gledališki dogodek in s čim višjo neposrednostjo ujeti živo, tu prisotno, pogosto tudi »zamolčano« dokumentarnost, ki obenem nagovarja na več ravneh: sociološki, generacijski, umetniški, tudi politični.
Naključna intimnost
Če se je otvoritvena predstava osredotočala na (intimne) glasove starejše populacije, je Sprožilec sreče poskušal vzpostaviti osebni stik z generacijo, staro okoli dvajset let. Portugalska interdisciplinarna umetnika Ana Borralho in João Galante sta k sodelovanju povabila dvanajst tukajšnjih mladostnic in mladostnikov, ki so »nekje vmes«, na prehodu med minevajočo brezskrbnostjo in tegobami sveta odraslosti. Vključila sta jih v igro nevarnega naključja – ruske rulete, a z zabavnim podtonom. Uporaba improviziranih barvnih pištol naj bi vzpostavila notranji (njihov) in zunanji (naš) suspenz, sicer pa je ključna, a obenem tudi problematična režijska odločitev v ideji, da vprašanje, ki ga vsakokratni pok »izstreli« sodelujočim, občinstvu ostane zamolčano.
Poslušamo torej samo odgovore (pripovedi), ne pa tudi njihovih iztočnic, impulzov, motivov. Pred nami se razvrsti ducat (in več drobnih) zgodb, od humornih in nerodnih do emocionalnih in travmatičnih, ki jih mladi v sebi nosijo od zgodnjega otroštva ali pa od letošnje pomladi. Gre za nekakšne prostoasociativne izpovedi, v katerih se nabirajo zapleteni družinski in prijateljski odnosi, strahovi, ljubosumje, strasti, kompleksna vprašanja samomora in samopoškodb, a na drugi strani tudi lahkotnost prostodušnih anekdot in brezglava dejanja. Dogodek prinaša dialog med doživetim in rekonstruiranim (četudi le prek pripovedovanja) ter vstopa v občutljiva območja ne le zasebnega, temveč mestoma že globoko intimnega, s čimer (hote ali ne) podaja prepoznavne odtise mladostništva sodobnega časa. Kljub domiselnim vsebinam predstava ne doseže presežnega učinka, saj se zdi, da naključnost ruske rulete preide v neko širšo poljubnost odrskega dogajanja, niti momenti sreče niti trenutki obupa niso dramaturško izostreni, stranski učinek je – kljub razgibani ekipi – dogajalna linearnost, ki je mladosti načeloma tuja.
Smetim, torej sem
V »koreografski instalaciji teles in smeti« Iz mesa in betona (Anti Status Quo Companhia De Dança, Brazilija) so navzoče številne ekološko-vizualne vsebinske plasti, ki si za svoje izvajanje vzamejo čas, odvisno od improvizatorskih zastranitev, tudi do treh ur. Zaradi pozne ure se je zdelo, da se že nagibajo k učinku trajajočega performansa, svojevrsten napor pa je vsekakor vpisan tudi v nenehno, včasih bolj, drugič manj poudarjeno participacijo občinstva. Če je v začetku to zaradi poveznjenih papirnatih vrečk na glavi anonimno, predvsem pa poenoteno in še prepuščeno samosvojemu tavanju, korakoma že postaja animirano kolektivno telo.
Vzpostavi se skupinska dinamika igre in zaupanja, nato pa se začne fokus iz sodelujočega občinstva polagoma in neopazno vse bolj preusmerjati v gibalne ekspresije nastopajočih, ki se znajdejo pod »okupacijo« grmade odpadkov, ki si jih manično in tekmovalno tlačijo pod svoja oblačila in postajajo smešno-grozljive figure, obsedene s kopičenjem smeti, kot nekakšne anomalije, ki izsevajo moč, objestno posesivnost, a tudi neki komični brezup. Nadaljnji prestop v čisto fizično gledališče postane prvinsko, vsesplošno hlastanje in boj za preživetje, a naposled ostane le še golota. Boj (na smetišču kapitalizma) pa nadomesti nujnost po vsesplošni kooperativnosti, dotikih in želja po uravnovešeni koreografiji, ki jo vse manj pogojujejo smeti in vse bolj sočlovek (mesene instalacije). Bojevniška telesa znova nadomesti njihova vzajemna lepota.
