Festival Mladi levi je v svojem osrednjem delu, ki se je raztezal čez prvo polovico tega tedna, pravzaprav ponudil nekakšen slovenski »showcase« oziroma nabor nekaterih najbolj izstopajočih uprizoritev, ki so v pretekli sezoni nastale v polju domače neodvisne produkcije. Tako sta se Uroš Kaurin in Vito Weis dvakrat predstavila s projektom Heroj 2.0 – Predstava vseh predstav, duhovito in učinkovito dekonstrukcijo gledališkega uprizarjanja ter svojih »umetniških identitet«; Leja Jurišić in Marko Mandić sta v ponovni izvedbi svojega – v več pogledih presežnega, a nikoli povsem enakega – performansa Skupaj, tokrat v nekoliko bolj »intimnem« okolju Stare mestne elektrarne, znova pripravila nabito dvorano, da je z njima vztrajala šest ur; Marko Bulc pa je odigral dve ponovitvi Prve altruistične predstave, enkrat v slovenščini, drugič v angleščini (na podoben način sta za tuje obiskovalce festivala poskrbela že Kaurin in Weis).
Kot zanimivost: prav vse te izvedbe slovenskih predstav so bile polne, vstopnic je redno zmanjkalo in marsikdo je ostal celo pred vrati, čeprav so se prireditelji trudili, da bi omogočili ogled kar največjemu številu gledalcev. Tudi poetična lutkovna miniatura Misterij sove, v kateri je režiser Renaud Herbin večplastno povezal tradicijo in sodobnost, ni bila izjema, četudi so jo v matičnem Lutkovnem gledališču Ljubljana že kar precej igrali. Zdi se torej, da festival kot »dogodek« celo tistim predstavam, ki so bile že večkrat na ogled, vdahne neko novo privlačnost – tudi za širše občinstvo kot sicer.
Dogajanje je nekajkrat neposredno zarezalo tudi v samo mestno tkivo: tako je brazilska zasedba Anti Status Quo Companhia De Danca v četrtek popoldne s svojo »intervencijo« Kameleoni skozi prepletanje plesa, vizualne umetnosti in hepeninga med drugim preizkušala resnična razmerja ter meje med javnim in zasebnim (ali morda bolje rečeno korporativnim) prostorom, mimoidoče pa pritegovala v skupni premislek ustroja našega vsakdanjega okolja. Že v torek pa je hrvaški vizualni umetnik in performer Siniša Labrović sredi Prešernovega trga vzbujal radovednost okolice s svojim projektom Ribarjenje, kjer je več ur ravnodušno namakal trnek v malce večji akvarij – v katerem pa ni bilo rib, ampak ribje konzerve; interpretativno odprt, vendar obenem razločen v zasnovi je ostal tudi z akcijo Burja v kozarcu vode, v kateri je za zbrane gledalce dobesedno prelival (svojo) kri. S prevpraševanjem možnosti (in dometa) umetniškega izrekanja je s tem na neki način »napovedal« tudi zadnji četrtkov dogodek, premiero predstave kolektiva Beton Ltd. z naslovom Velika pričakovanja, v kateri se Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan dotaknejo prav teh »pogojev izjavljanja«, svojega razmerja do občinstva ter položaja v gledališki in družbeni stvarnosti. Lahko omenimo le, da so za uprizoritev razvili presenetljiv, toda notranje skladen oblikovni izraz, mešanico burlesknega pretiravanja in mizanscensko-likovnih fresk, skozi katerega se le polagoma (in natančno premišljeno) vse do zadnjih prizorov sestavlja nepričakovana »poanta« predstave, o kateri bomo sicer podrobneje pisali v prihodnjih dneh.
