Otvoritvena predstava Ves moj seks je zasnovana kot potujoča gledališka franšiza, temelječa na vnaprejšnjem, fiksnem režijskem modelu (Darren O’Donnell), ki vsakokratne specifičnosti gostujočega okolja ponazori v sodelovanju z lokalnimi nastopajočimi. Tokratna izvedbena garnitura (tri ženske, trije moški) se je generacijsko gibala med šestdeset in devetdeset let, poleg razbijanja tabujev pa gre v prvi vrsti seveda za kritični komentar donosa do staranja – vse bolj »motečega« elementa sodobnega sveta.
Ritem pripovedovanja udeležencev o svojih spolnih izkušnjah postopno niza, medsebojno prekinja in mreži posamične ljubezenske/seksualne izpovedi nastopajočih, ki z lastnimi imeni popolnoma brez zadržkov, mestoma tudi surovo odstirajo nekakšno »dramaturgijo seksualnosti« lastnih življenj. Pri tem orisujejo zgodovinska obdobja, v katerih so odraščali, in so formativno vplivala na njihov odnos do lastne spolnosti in dojemanja teles drugih. Poleg vpogleda v intimo se vzajemno razkriva tudi duh določene družbene atmosfere (ter njene korelacije do seksualne politike), s čimer projekt pridobiva dodatno dimenzijo zrcaljenja aktualnosti. Simptomi seksizma ali tipizirane istospolnosti odzvanjajo znotraj govorice in značajev; zdi se, da jih moramo brati in razumeti skozi optiko nastopajočih, njihovih generacijskih kontekstov, in ne nujno našega.
Radoživa pripovedovalska ekipa je v svoji iskrenosti pretresljiva, a tudi zabavna, v opisovanju žgečkljivih situacij – še posebej ko se te dogajajo v pozni starosti – pa predvsem nepredvidljiva. Njihova »delikatna« izkustva temeljijo na avtentičnosti, ki je vselej v osnovi in sami definiciji tudi najbolj dramatična. Ko se govori o izgubi nedolžnosti, varanju, spolnih orientacijah, odprtih zvezah in pisanih seksualnih praksah, je vse to zares. Še toliko bolj, ko je k dialogu o tem povabljeno tudi občinstvo. Testiranje morebitnega kolektivnega nelagodja vsekakor je vračunano. Razbijanje tabuja seksualnih praks (v starosti) se torej razbohoti v vsej svoji veličini in morda ni odveč misel, da se ponuja tudi njegova hrbtna stran: razpravljanje o pomanjkanju ali celo odsotnosti seksa v življenju.
Tesnoba vsakdana, svoboda sanjanja
Uprizoritev Rumož (skovanka kenguruja in moža) je začrtala avstralska ustvarjalka Fleur Elise Noble, ki v ospredje postavlja dve temeljni iztočnici: prva je iskanje mej in paralel med budnostjo in sanjami, druga pa vprašanje erotične privlačnosti med žensko in kengurujem. Tako prva kot druga komponenta predstave sta zasnovani skrajno fragmentarno in simbolno, s skokovitimi asociativnimi preskoki, brez besed, bolj kot na trdno fabulo se osredotočajo na formo samega dogodka. Ta ponuja zanimive projicirane in animirane vizualne podobe in rešitve, preigravanja s perspektivami, preplete barv, zvoka, stripa, kolažev; (polzeča) scenografija ima funkcijo enakovredne akterke, neprestano se kombinirajo različne animacijske estetike, s čimer se znakovno vzporedno ves čas prelivata tudi realno in sanjsko. Prvo simbolizira praznino, nespečnost in tesnobo vsakdana, drugo brezmejno svobodo sanj, kjer je vsaka ljubezen, še tako neobičajna, izvedljiva. Ker je sosledje dogajanja precej razmetano in vzročna posledičnost slabo opazna, moramo morda predstavo bržkone dojemati kot parafrazo sanj in njihovih poljubno/iracionalno kadriranih prizorov.
