Sloves Bleda kot turističnega bisera sega daleč v zgodovino. »To območje je bilo dobrih 600 let del habsburške države. Bled je imel pomembno vlogo zaradi svojih naravnih lepot. Iz tistega časa obstajajo krasni turistični prospekti,« pravi blejski župan Janez Fajfar, ki je velik poznavalec blejske zgodovine. Če bi jo domačini in okoliški prebivalci bolje poznali, bi na kraj morda drugače gledali, razmišlja. Da bi jo vendarle spoznali tudi domačini, Muzejsko društvo Bled v sodelovanju z Zavodom za kulturo Bled septembra začenja niz predavanj o Habsburžanih.
Slovite blejske dobrote navduševale pomembneže
Tako kot danes številni turisti se je z blejsko pletnjo želel popeljati tudi cesar Franc Jožef I. Leta 1883 je ob 600-letnici habsburške vladavine na Kranjskem obiskal mnoge kraje, med njimi tudi Bled. Pomembno nalogo sta prevzela domačina Ševelj in Kovač z Mlinega, poročajo viri, ki so jih raziskali blejski župan Fajfar, predsednik Muzejskega društva Bled Srečo Vernig, urednik Razgledov Marko Vidic in zbiratelj Leopold Kolman.
Za cesarja sta domačina na pletnji predvidela poseben stol, a je ta v zadnjem trenutku izginil. Nadomestili so ga kar z izposojenim stolom iz bližnje krčme. Cesar je bil, kot je videti s fotografij, z vožnjo zadovoljen, pa tudi z natakarji, ki so mu stregli v takratnem hotelu Mallner na prostoru današnjega hotela Park. Bogato jih je namreč nagradil vsakega s po 100 goldinarji.
Blejske postrvi, ki so jih pripravljali v gostilni Pri Petranu na Mlinem, pa so leta 1821 navdušile kanclerja kneza Metternicha. Bled je najpomembnejši avstrijski diplomat predmarčne dobe nekajkrat obiskal med kongresom svete alianse, ki je potekal v Ljubljani in se ga je udeležilo več kot 500 predstavnikov iz desetih evropskih držav. Blejska kulinarika pa je bila v ospredju tudi na poroki v Innsbrucku, na kateri se je leta 1765 poročil Leopold, sin cesarice Marije Terezije. Na poroki so namreč kot posebno jed postregli z juho iz želv, ki so jih prav za to priložnost naročili z Bleda.
Po poroki po pravljično osvetljeni poti na Bled
Še ena poroka 81 let kasneje pa je Bledu prinesla še večjo prepoznavnost. Takrat sta se poročila Elizabeta, edina hči takrat pokojnega prestolonaslednika Rudolfa, in Otto von Windischgrätz. Ni šlo za romantično ljubezen, pač pa za ukaz ženinu s strani cesarja Franca Jožefa I., Elizabetinega dedka, pri katerem je živela. Bila je za tiste čase precej visokorasla in primerni ženini so se je zaradi tega izogibali, njeno srce pa se je ogrelo za še nekoliko višjega Otta, ki pa ji ljubezni ni vračal. Kljub temu sta zakonca takoj po poroki pozno zvečer z vlakom prispela v Lesce, od koder sta se do graščine njenega očeta na Mlinem peljala po poti, osvetljeni z lampijoni. O dogodku so takrat poročali vsi svetovni mediji.
Mediji pa so poročali tudi o odprtju železniške proge od Jesenic do Bohinjske Bistrice in skozi predor do Podbrda in naprej do Trsta, ki se ga je leta 1906 udeležil tudi nadvojvoda Franc Ferdinand. Po uradnem nagovoru sta ga na blejski železniški postaji pozdravili gospodična Marija Peternelova, hči lastnika bližnjega hotela Triglav, in gospodična Jula Vovkova, kasneje lastnica hotela Toplice, ki mu je podarila šopek z narodnimi trakovi. Nadvojvoda je Peternelovi podaril zlato ovratnico, Vovkovi pa zlato zapestnico. Nato je nagovoril še tri tamkajšnje župane, blejskega, gorjanskega in belanskega, ter nadaljeval pot proti Trstu. Odprtje še danes priljubljene železniške povezave sodi med velike dosežke tedanjega časa, opozarja Vernig. »Naši predniki so živeli v zelo naprednem cesarstvu, ki se je trudilo vzpostaviti boljše življenje,« je prepričan, župan Fajfar pa opozarja, da je bilo v tistem času še nekaj podobno naprednih držav.
