V prvi polovici julija so se na Soči zgodile štiri nesreče, toliko kot lani v celem letu. Posebno težak za Posočje je bil drugi julijski torek, ki so ga v zgolj nekaj urah pretresle smrt ameriškega padalca in slovaškega kajakaša ter huda poškodba poljskega padalca. Včeraj se je med soteskanjem na Bovškem poškodoval še 21-letni nizozemski državljan. Statistika v zadnjih letih sicer beleži vse manj nesreč, a hudourniška Soča, vremenske razmere in v iskanje doživetij usmerjeni turizem znajo postreči z neprijetnimi presenečenji. Dejstvo je tudi, da se obisk Posočja povečuje. »Letos je bila sezona že spomladi zelo dobra. Zaradi velikih količin snega in zato izdatne vodnatosti je Soča letos še posebej privlačna za kanuiste in kajakaše,« opaža Jernej Stritih, predstavnik podjetja, ki skrbi za urejanje plovnih poti na Soči in pritokih.
Nevarnega debla niso videli
Stritih pove, da vsak plovni odsek na Soči pregledajo enkrat na teden, žal pa zadnje ovire, ki je bila kriva za nesrečo slovaškega kajakaša, niso videli. »Deblo je bilo skrito v globini, nihče nas o njem tudi ni obvestil,« je razložil. Vsi, ki plovejo po Soči, lahko namreč za svojo varnost in varnost ostalih poskrbijo tako, da o nevarnih pasteh na reki obvestijo skrbnika plovne poti. »Vse informacije so sveže posodobljene na spletni strani www.soca-plovba.si. Prosimo vse, da nas o takih stvareh obveščajo,« apelira Stritih. Kljub temu poudarja, da tudi informacije na spletni strani niso stoodstotno zagotovilo, da se nesreča ne more zgoditi. »Vsak, ki vesla po Soči, mora preveriti stanje reke in upoštevati tudi svoje sposobnosti,« pravi.
Uprava za zaščito in reševanje letos – izvzemši nesreče pribežnikov na Kolpi – poroča o več kot 20 nesrečah na in v vodi. Na Bledu so reševali enkrat. Na slovenski obali v času turistične sezone policisti še niso bili obveščeni o nesreči na morju, prav tako niso reševali utopljencev. Lani v enakem obdobju so reševali tri. Veliko več reševanj turistov je v Posočju. Tolminski gorski reševalec Miljko Lesjak meni, da nesreče na vodi nastajajo zaradi njenega nepoznavanja. Iz statistike nesreč (velja predvsem za reko Sočo) je razvidno, da so v nesrečah večinoma udeleženi tujci, pri katerih je vprašljivo prav poznavanje reke.
Nobena plovba ne sme biti rutinska
»Največ nesreč se zgodi naključnim obiskovalcem, ki si ne vzamejo dovolj časa, da bi preučili reko, in se po njej spustijo računajoč, če je šlo tistim pred nami, bo šlo tudi nam,« pojasnjuje Lesjak. Na Soči so za kar nekaj nesreč krivi sifoni. »Posrkajo te vase, na Soči jih je ogromno, skoraj pod vsako skalo,« pove Lesjak in opozarja tudi na to, da je reka živa stvar in ne zabetonirano korito. »Po vsakem deževju ali neurju se spremeni. Samo eno skalo premakne, pa se lahko tam pojavi sifon, ki ga prej ni bilo. Zato prva plovba ali kopanje po dežju nikoli ne bi smela biti rutinska,« opozarja.
Tudi v reševalnih akcijah jadralnih padalcev se reševalci večinoma srečujejo s tujimi ponesrečenci. V tolminski gorski reševalni službi si to razlagajo predvsem s tem, da tujci slabše poznajo lokalne razmere in vremenske pogoje ter spreminjanje vetrov, ki so v alpskem svetu posebnost. Poleg tega tujci k nam večinoma prihajajo z jadralnimi izkušnjami z ravninskih območij in nimajo izkušenj z letenjem v alpskih razmerah. In ne nazadnje gre velikokrat za neučakanost. »Sem pridejo na dopust in prve trenutke lepega vremena, ko naši padalci morda še ne bi šli v nebo, že izkoristijo za vzlet,« razloži Lesjak.
