Minilo je 43 let, odkar so se filmski zanesenjaki zaljubili v Brucea. Bruce je hidravlični beli morski pes, eden izmed treh snemalnih primerkov, za katere je Steven Spielberg, režiser kultne podvodne srhljivke Žrelo (1975), porabil slabega pol milijona dolarjev. Ne sliši se veliko, a znameniti Američan je imel takrat na razpolago »mizernih« sedem milijončkov. Žrelo je kljub produkcijskim težavam postal prvi poletni akcijski spektakel, ki je v blagajne naplavil več kot 100 milijonov dolarjev. Ob izidu si ga je bilo mogoče ogledati v 464 kinih, zaslužek pa se je naposled ustavil pri spoštljivih 470 milijonih. Blockbuster je bil rojen.
Letošnji Megalodon je stotico presegel v dobrih dveh tednih, po svetu pa je že krepko čez 400 milijonov. Dopustniški gledalci so medtem poskrbeli, da si je film prislužil naziv najboljšega starta studia Warner Brothers v Sloveniji. Prva ljubezen očitno še traja tudi pri nas.
Alfa samci
Zaplet tokratne obuditve podžanra o morskih psih je sila enostaven. Ekipa raziskovalcev odkrije, da je Marianski jarek še globlji, kot so sprva mislili. V nedotaknjenem ekosistemu jih napade velikanski prazgodovinski morski pes in jim prepreči vrnitev na površje. Ker se za tovrsten film ne spodobi imeti pod vodo zgolj enega alfa samca, na pomoč pokličejo Jonasa Taylorja, strokovnjaka za reševanje iz globin, ki je v resnici britanski akcijski junak Jason Statham. Nicolas Cage, čigar specialiteta so tovrstne scenaristične poslastice, je bil verjetno zaseden.
Če pustimo ob strani demografski odstotek staršev, ki peljejo svoje otroke v kino tik pred dopustom, zato da so lahko potem na Braču ali Korčuli mirni, da jim otroci med dremežem ne bodo odplavali na odprto morje, se velja vprašati, zakaj pravzaprav imajo gledalci tako radi filme o teh čudovitih superplenilcih. Človek namreč glede na ponudbo tako imenovanih shark muvijev resnično težko najde kolikor toliko razumne argumente, ki bi pojasnili bizarno draž podžanra.
Škodljivi kompromisi
Celo nadaljevanja legendarnega Žrela so neslavno pogorela po vsega treh nastavkih. Klasike s primesmi grozljivke ali srhljivke navadno res ni težko finančno zajahati. Sedem ali osem delov se iztisne zlahka. To ve vsak. A filmi o predatorjih iz globin kljub vsemu vztrajajo (recimo temu ezoterika). Včasih kot poskus povsem resne morske drame, kakršna je Nevarnost iz globine (2016), spet drugič v smeri ekstremne žanrske eksploatacije, kjer vse povedo že naslovi: Swamp Shark, Zombie Shark, Sharktopus, Ghostshark, Dinoshark, Raiders of the Lost Shark in nenazadnje Shark Exorcist, v katerem je morski pes obseden s hudičem. Tega si pač ne moreš izmisliti, to je treba videti. In celo tako slabi filmi imajo določeno občinstvo. Morski psi na filmskem traku. Usoda.
Da bi dobili podobno odštekan film, sicer glede na prvotnega režiserja ni manjkalo prav dosti. Marca 2016 je namreč od projekta odstopil Eli Roth. Tisti Američan iz Massachusettsa, ki je spisal in posnel brutalni Krvavi hostel (2005), v Tarantinovih Neslavnih barabah (2009) kot narednik Donny Donowitz s kijem pobijal naciste, še pozneje pa recimo režiral ekscesni Zeleni pekel (2013). A ker je nato krmilo barke ob finančnih zapletih prevzel Newyorčan Jon Turteltaub in je studio filmu prilepil starostno oznako PG-13 (otroci do 13 let v spremstvu staršev), je bila ideja o norem spektaklu pokopana.
Zaradi tega še toliko bolj preseneti, da The Meg pravzaprav ni slaba zabava. Humor je posrečen. Kemija med Stathamom in kitajskim duetom Li Bingbing (Suyin) in desetletno Sophio Cai (Meiying) je odlična. Film si celo vzame čas za mimobežno kritiko krivolova in človeške raziskovalne destruktivnosti. Vendar ima Megalodon navkljub svetlim točkam očitne težave z identiteto. Želi biti malo Žrelo in malo Syfyjev Sharknado (teve franšiza, v kateri morski pes odgrizne glavo Kipu svobode), ni pa ne eno ne drugo, saj je zaradi starostne oznake preveč predvidljiv in premalo nazoren. Kot neuslišana prva ljubezen, ker ni bilo pravega poguma, ljubimca pa sta sedaj le še stara in malo obilnejša. Dvajsetmetrski velikan neutrudno hlasta za Stathamom v neoprenu, a ga mora ta naposled sleči sam. Vse je jasno, še preden se zgodi.
