Odločitev je bila v tekmovalnem programu igranih celovečernih filmov letos res težka. Zmagovalni film Aga je nežna, melanholična pripoved o ostarelem inuitskem paru, Nanuku (Mihail Aprosimov) in Sedni (Feodosija Ivanova), ki kot dva izmed zadnjih še živečih članov svojega ljudstva v jurti sredi ničesar na zasneženem severu živita samotno življenje v dvoje. Lovita ribe, šivata kožuhe, kape in rokavice, od daleč opazujeta severne jelene in skrbita za svoje prebivališče. Režiser Milko Lazarov skozi prefinjene, pogosto simbolične vizualne in narativne podrobnosti njunega življenja ustvari nedvoumen občutek dokončnosti: Nanuk začne pozabljati stvari, neurje nepopravljivo poškoduje njuno hišo, rib in drugih živali je čedalje manj, nad njima pa vse pogosteje letijo letala. Film, ki se začne kot naturalistična pripoved o težkem življenju na severu, se ob spremljavi Mahlerjeve Pete simfonije razvije v boleče ganljivo zgodbo o minevanju, izgubi in osamljenosti.
Zatiskanje oči pred krivdo
Če je koga presenetilo, da je srce Sarajeva dobila Aga, ne pa Tovor, to ni bilo zaradi umetniške vrednosti, temveč zato, ker se Tovor neprimerno pomembneje navezuje na ozemlje nekdanje Jugoslavije. To je film, ki ga je srbskemu režiserju Ognjenu Glavoniću uspelo posneti po več kot sedmih letih boja za financiranje s srbskimi javnimi skladi in ki so ga še pred nastankom v Srbiji označili za »protisrbskega«, v redni distribuciji pa ga tam sploh ne bodo prikazovali. Glavonić se namreč že skoraj desetletje ukvarja s srbskimi poboji albanskih civilistov na Kosovu, ki so jih nato poskušali prikriti, trupla pa zakopali v okolici Beograda. Na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani smo si lahko pred dvema letoma ogledali njegov dokumentarni film Globina št. 2, ki ga je iz zbranega gradiva o tej temi – predvsem haaških pričevanj žrtev in njihovih krvnikov, od tistih, ki so streljali, do tistih, ki so prevažali trupla – posnel, ko mu ni uspelo zbrati sredstev za igrani film.
Tovor je napisan in posnet po pričevanju enega izmed slednjih: hrvaški igralec Leon Lučev, ki je za svojo vlogo dobil tudi nagrado za najboljšega igralca, s pretresljivo prepričljivostjo odigra srbskega voznika tovornjaka, ki sluti, kaj prevaža s Kosova v Beograd, a se zato, ker potrebuje sto dinarjev plačila, raje prepriča, da ne ve ničesar. Zaključek je jasen: za zla dejanja je vedno odgovorna veriga ljudi, od katerih je vsak (z enim zatisnjenim očesom) prepričan, da on sam ni kriv in da so večino zločina zagrešili drugi. Glavonić tako kot v Globini št. 2 tudi tu srhljivost dogajanja mojstrsko izrazi z navidezno povsem vsakdanjimi prizori in z uporabo zvoka, zaradi česar bi bilo pričakovati, da bi dobil vsaj nagrado za najboljšo režijo.
Romunski novi val še traja
Toda ta nagrada je šla romunski režiserki Ioani Uricaru za njen prvenec Lemonade (Limonada), ki je postavljen v ZDA, a se slogovno jasno umešča v romunski novi val. Gre za družbenokritično pripoved o romunski priseljenki iz delavskega razreda in materi samohranilki (Malina Manovici), ki se mora zaradi trojne družbene marginalizacije, ki jo doživlja, in sistemskega poniževanja ves čas bojevati za pravico odločanja o lastnem življenju. V bolnišnici jo cepijo brez njenega privoljenja, njen mož, ameriški državljan, to izkorišča za to, da ima nad njo večjo moč, uradnik za priseljence ji grozi in jo spolno zlorablja. Tudi Limonada je odličen film – in eden izmed kar treh romunskih prispevkov v tekmovalnem programu. Morda je ravno zato, ker ga je posnela ženska in ker se tako izrecno osredotoča na problematike, ki jih doživljajo ženske, priznanje njegove umetniške vrednosti še pomembnejše, saj so bili prvaki sicer zelo cenjenega romunskega novega vala doslej večinoma moški.
Brez nagrad ni v Sarajevu ostal niti slovenski film: najboljši film po izboru otroške žirije je v otroškem programu postala mladinska romantična komedija Gajin svet režiserja Petra Bratuše, v posebnem programu dokumentarcev pa je glavno nagrado za postprodukcijo prejela slovensko-italijanska koprodukcija Hči Camorre v režiji Siniše Gačića.
