Wolfgang Fischer, režiser: Pobegniti želijo iz luknje

To je bil najtežji del, veliko smo se pripravljali nanj. Bilo je noro, ker se vreme na morju nenehno spreminja, na jadrnici pa je bilo deset ljudi, ki so se morali skrivati, da niso prišli v kader. Tako je bilo vsak dan 45 dni. Polovica ekipe je dobila morsko bolezen in je stalno bruhala, poleg tega se nimaš kam umakniti, če hočeš jokati.

Igralko sem iskal po vsej Evropi. Ni je bilo lahko najti, ker sem potreboval osebo v dobri fizični pripravljenosti, ki sta ji blizu jadranje in morje. Susanne Wolf pozna osnove jadranja, poleg tega pa je zelo fizična igralka, ker večinoma dela v gledališču. Morali smo najti tudi dečka. Nisem ga hotel iskati na castingih v Berlinu, Parizu, Londonu, ker ima moj prijatelj Tom Tykwer (režiser filma Parfum in Teci, Lola, teci, op. p.) šolo v slumu v Nairobiju, pa sva kasting opravila tam. Prišlo je približno 50 dečkov, med njimi sva našla Gideona Odour Wekesa, ki nikoli prej ni šel iz Nairobija in ni znal niti plavati. Plavanja se je naučil v bazenu v Nairobiju, potem pa se je takoj znašel na odprtem morju, kar je bil zanj velik izziv. Gideon je postal zgled za fante v Nairobiju in dokaz, da v življenju lahko nekaj dosežeš. Na začetku je bil zelo sramežljiv, zdaj pa je samozavesten ter se udeležuje kastingov v Hollywoodu in študira.

No, tudi Susanne še nikoli prej ni jadrala na odprtem morju, tako da je morala veliko trenirati. Tudi jaz in direktor fotografije sva morala opraviti tečaj jadranja. Začela sva na jezeru blizu Berlina, potem pa sva bila že v močni nevihti blizu Malte.

Film smo snemali med Malto in Sicilijo ter v Atlantskem oceanu. Prejadrali smo dolge razdalje, da smo dosegli občutek potovanja in ulovili različne barve morja. Je pa v takšnih razmerah zelo težko snemati, ker ocean počne, kar hoče, in ga ne moreš nadzorovati. Enkrat imaš mirno morje, dve sekundi pozneje pa je oblačno in razburkano.

Je. Samo dva bližnja posnetka sta bila posneta v vodnem tanku, vse ostalo, tudi premetavanje jadrnice med nevihto, pa je resnično.

Sem, ampak mi smo scenarij napisali že pred devetimi leti, torej veliko prej. Poleg tega je v filmu Vse je izgubljeno vse umetno in Redforda niti enkrat ne vidite jadrati. Redford v filmu sploh ne jadra. Vse je bilo posneto v vodnih tankih in z zelenim ozadjem. Vse je računalniška grafika, tako da je popolnoma drugačen film od mojega in mi ni bil pretirano všeč.

Ne. Veliko smo raziskovali tematiko, govorili z jadralci, nevladnimi organizacijami in reševalci, vedno pa sem si želel posneti film o migracijah, ker gre za temo, ki nas spremlja zadnja desetletja. Ne moreš ji pobegniti in je za filmarja na neki način dolžnost, da se z njo spoprime ter iz nje zgradi zgodbo, obenem pa pri tem nikogar ne obsoja. Gre za zelo večplasten problem. Naša junakinja gre s severa na jug, na drugi strani pa imamo dečka, ki gre z drugimi begunci z juga na sever, med njimi pa je velik kontrast. Ona je popolnoma opremljena za nevihto, begunci pa niti malo.

Tako je, ker je vprašanje, kdo je odgovoren, saj gre za mednarodne vode. Nobena država se ne čuti odgovorno pomagati.

To je vprašanje za milijon dolarjev. Sam lahko postavim samo vprašanje, kaj bi v takšni situaciji storili mi, in dam obraz tragediji, kar sem storil z dečkom.

Junakinja je zdravnica, ki dela na urgenci, prvo pravilo pa je, da pri reševanju ne ogroziš svojega življenja. Poleg tega ima kot zdravnica dolžnost, da pomaga, a je problem prevelik, da bi lahko pomagala, tako da se znajde v veliki dilemi.

Največkrat je odziv velika empatija. Gledalci me sprašujejo, kaj lahko naredimo, kako lahko rešimo ta problem, nikoli pa nisem naletel na odzive, zakaj se begunci sploh odpravljajo na tako tvegane poti. Ali lahko zamerite nekomu, da želi pobegniti iz luknje? To, da sediš na takšnem čolnu, ni piknik. Zdaj smo nominirani še za nagrado lux, film bo prikazan v evropskem parlamentu v Strasbourgu, tako da pričakujem zanimivo razpravo.

Ne vem, ali vplivajo, lahko pa pokažem drugo perspektivo in spodbudim dialog. Film je močna sila za spodbujanje razprav. To moramo storiti, ker že desetletja izkoriščamo njihove države. Našo zelenjavo, ki jo vzgojimo s podporo Evropske unije, pošiljamo v Senegal, kmetje v Senegalu pa ne morejo tekmovati z njenimi cenami. Zelenjava iz Afrike je v Afriki dražja kot zelenjava iz Evropske unije in enako je z ribami. Potem pa se sprašujemo, zakaj se selijo.

Seveda, saj je noro, vedno pa za vse krivijo najšibkejše. Smo človeška bitja in si ne moremo dovoliti takšnega odnosa. Na tem planetu živimo skupaj in moramo skupaj reševati tudi probleme. Imamo znanstvenike, lahko letimo na Luno, toliko stvari je mogočih, a nihče ni pripravljen ničesar spremeniti.

Zanimajo me različni vidiki človeške narave in to, kaj pomeni zapustiti svojo cono udobja. Kaj pomeni, ko se znajdeš v svetu, ko naenkrat nisi več na vrhu in ne moreš več sprejemati odločitev.