Te dni je v Stari elektrarni posebno pestro, dvajseto obletnico namreč praznuje zavod Bunker, ki se je v spomin kulture željnih usidral predvsem kot organizator festivala Mladi levi. »Postalo je precej jasno, da naši umetniki veliko nastopajo v tujini, a smo na drugi strani doma zelo slabo obveščeni o tuji produkciji na področju sodobne gledališke in scenske umetnosti. Še manj možne so bile zato koprodukcije. Če namreč hočeš vzpostaviti mednarodne povezave, da postane to prostor umetnosti, ki komunicira v vse smeri, moraš pogoje za to ustvariti tudi na lokalni ravni. Niso dovolj samo občasna naključja, ustvariti je treba kontinuiteto,« razlaga motivacijo za ustanovitev zavoda leta 1997 umetniška direktorica Nevenka Koprivšek.
In od kod ime Bunker? Izhaja iz serije stripov Alan Ford, Max Bunker je bil namreč psevdonim enega od njegovih avtorjev. »V Jugoslaviji smo vsi znali Alana Forda na pamet, vsebinsko je ta strip še vedno totalna kritika zahodnega kapitalizma, hkrati pa je zelo satiričen, akcijski, a po naključju na koncu vedno zmagajo antijunaki,« pove v smehu ustanoviteljica. Poleg tega bunker simbolizira nekaj, kar je obenem ofenzivno in defenzivno. »Pred dvajsetimi leti nismo imeli prostorov in smo ves čas igrali po bunkerjih, kleteh, podstrešjih. Z Bunkerjem pa smo želeli zaščititi krhko strukturo nevladnega sektorja sodobne umetnosti.«
Ne le o umetnosti, temveč skozi umetnost
A Bunker niso le Mladi levi. Tudi v zunajfestivalski sezoni bedijo nad rednimi predstavami v Stari mestni elektrarni, ki so jo dobili v upravljanje leta 2004. Dvajset let je na primer staro tudi njihovo zavezništvo s slovenskim kolektivom Betontanc, ki ob drugih ustvarjalcih, kot so Marko Bulc, Leja Jurišić in Teja Reba, redno polni njihov oder.
Njihovo železo v ognju je že od leta 2002 tudi mariborsko Drugajanje, le eden od načinov Bunkerjeve skrbi za umetniško vzgojo mladih zunaj Ljubljane. Gre za izjemno potrpežljivo in subtilno navezovanje stika z zadnjo triado osnovnih šol in s srednjimi šolami, poudarja vodja programa Stare elektrarne in soustvarjalka programa Mladih levov Mojca Jug. »Mlado občinstvo se pogosto podcenjuje, a mi jim ponudimo tudi zahtevne predstave, ki spodbujajo diskusijo. Pri tem moramo tako kot učence kontunuirano izobraževati tudi učitelje, da nam pomagajo biti motor dogajanja.« Mladi odraščajo, učitelji pa ostajajo še leta in prav oni pomagajo festivalskemu timu najti način, da lahko mladi z umetniškimi postopki usvajajo nova znanja tudi denimo v fiziki. In res – zakaj ne bi ure fizike vodila skupaj plesni koreograf in fizik?
»Širili smo se predvsem navznoter, vsako leto po malem brez drastičnih sprememb. Festivali so res najvidnejši, a Bunker ves čas deluje predvsem na tkanju nežnih, dolgotrajnih odnosov in grajenju skupnosti,« pripoveduje umetniška direktorica tudi o sodelovanju pri projektih oživljanja četrtne skupnosti Tabor, denimo skupnostnega vrta in sejmov v športnem društvu.
Politika dopušča, ne pomaga pa razvijati
Kot pravi, je njihovo postopno širitev politika ves čas dopuščala in podpirala, ni pa pomagala razvijati njihovih potencialov, navsezadnje gre za umetniški sektor, ki proizvaja kritično misel. Pred dvajsetimi leti je bilo marsikaj lažje – nevladnikov je bilo manj, financiranje za festival so pridobili nemudoma. »Žalostno pa je, da se to financiranje v dvajsetih letih praktično ni povečalo. Ko o sredstvih za festival govorimo v tujini, vsi mislijo, da smo pozabili dodati kakšno ničlo. S temi fičniki je obenem težko privabiti tuje umetnike, pri koprodukciji smo popolnoma nekompatibilni. A vsaj nismo v položaju, ko bi morali kot na Poljskem ali Madžarskem prenehati delovati iz političnih razlogov ali zaradi izčrpanosti. In tudi med kolegi v našem sektorju je Bunker ena najstabilnejših organizacij,« poroča Nevenka Koprivšek.
Pogreša predvsem čas in prostor za ustvarjanje predstav, prepričana je, da se slabe delovne razmere poznajo tudi pri končnih uprizoritvah. Če se je v dveh desetletjih naposled stabilizirala situacija na področju prostorov za nastopanje, še vedno vlada pomanjkanje vadbenih in rezidenčnih prostorov, pa tudi denarja za programske vsebine je premalo. A kot poudarjata sogovornici, Bunker raje kot v preteklost gleda v prihodnost. »Želimo si še bolj internacionalizirati svoje vsebine, saj živimo v novih ksenofobnih časih in moramo apelirati na ljudi za transnacionalno solidarnost. Predvsem pa nam manjka nacionalna mreža, ki bi omogočila postprodukcijo po vsej Sloveniji, da bi predstave, ki imajo pet ali deset predstavitev v Ljubljani, potovale tudi drugam, nemara celo regionalno. Nihče – predvsem pa ne politika ali turizem – doslej ni razumel, da je treba publiko na tovrstno sodelovanje navajati postopoma, več let,« še sklene Koprivškova. Pomanjkanje sredstev ne more biti več naš izgovor, gre za stvar volje, prioritet, strategij, je prepričana. In tudi o tem se bodo sogovorniki več omizij pogovarjali v sklopu današnjega dogajanja v Stari elektrarni, ki pretresa Bunkerjeve prelome, preboje in prihodnost.
