Wetzel v prej omenjeni predstavi preplete dve izhodišči: prvo je avantgardna skladba Johna Cagea Water Walk, sestavljena večinoma iz »hišnih« zvokov, proizvedenih z vsakdanjimi predmeti (voda v kadi, lonci, cvileče igrače, različne naprave), skladateljevo izvedbo katere si uvodoma ogledamo na videoposnetku; drugo izhodišče so pripovedi mladoletnih beguncev, ki so neke vrste »sprehod čez vodo« opravili med begom pred nasiljem v domovini, bodisi s plovbo čez morje ali s prečkanjem reke Evros na meji med Turčijo in Grčijo – v zbirnem centru v Atenah je Wetzel z njimi (in predmeti, ki so jih pač imeli na razpolago) pripravil novo izvedbo Cageove partiture. Ker pa se ti najstniki seveda ne morejo prosto gibati okoli, moramo namesto njih glasbo »izvajati« gledalci; pri tem sledimo njihovim posnetim navodilom, v katera vpletajo drobce svojih usod, vsakdanjika in razmišljanj, ter se premikamo od ene (zvočne) postojanke do druge. Zasnova predstave, hkrati preprosta in večplastna, obiskovalcem domiselno omogoči potopitev v kožo izkušnje drugega.
Sicer pa so bili tudi drugi festivalski dogodki zadnjih dni tako ali drugače vpeti med participatorno in dokumentaristično razsežnost, ki sta zaznamovali glavnino programa; pri tem so v drugi skupini prevladovale produkcije, navdihnjene s posamičnimi intimnimi usodami, skozi katere so slikale odkruške preteklega ali sedanjega zgodovinskega trenutka. Med bolj uspele projekte te vrste lahko štejemo predstavo Morala boš v vojno, ki se začne danes, v kateri poskuša Pablo Fidalgo Lareo na nekoliko poetičen, skoraj literaren način rekonstruirati življenjsko pot starejšega sorodnika, ki je moral med špansko državljansko vojno za vedno zapustiti družino in domovino; pri tem se odmika od gole biografije v nekakšen razplasten solilokvij, v katerem se identiteta pripovedovalca v gozdu na oder postavljenih origamijev (omeniti velja energični nastop Claudia da Silve) vse bolj razblinja. Malce drugačnega tipa, nekako na meji predavanja, pa je bil projekt Said to Contain, s katerim se je mednarodna zasedba umetnikov in teoretikov lotila »emblematičnega objekta« kapitalizma, kot ga poznamo danes, namreč zabojnika, ki v svoji konkretni pojavnosti zlahka služi tudi kot metafora razmerij med centrom in periferijo, sodobnih oblik suženjstva (s katerim si deli razne strukturne sorodnosti) pa tudi mehanizmov vsakovrstnega izkoriščanja in prikrivanja. Pri tem se izvajalci bolj kot estetizaciji omenjenega fenomena posvečajo oblikovanju dokaj duhovitega »eseja«, podkrepljenega z različnim dokumentarnim in drugim gradivom, ki odstira povrhnjico na videz samoumevnega ustroja vsakdanjosti.
Prvih dvajset let Mladih levov je mimo; zdi pa se, da bomo takšno prireditev, ki je v enaki meri kot v sveže in sodobne pristope h gledališki umetnosti usmerjena tudi v premišljevanje žgočih družbenih vprašanj, pri čemer nenehno ohranja prepoznavno humanitarno noto, potrebovali še vsaj toliko časa.
