Salaši so kmetije v Vojvodini. Salaš 137 pa je turistična kmetija v Čeneju, na ravnini pred Novim Sadom. Pa ne gre zgolj za kmečki turizem, kot pri nas popularno imenujemo takšne lokale. Salaš 137, na naslovu Međunarodni put 137, je zeleni park za večja družinska slavja, velika igralnica za otroke, uspešen konjeniški klub, hotel za lovce, ki po ravnini lovijo zajce, jerebice ali vepre, domovanje velikega števila domačih živali in eno najpopularnejših gostišč na območju pokojne države. Tu so bili že vsi, od politikov do gospodarstvenikov, vsi, ki v Srbiji ali Novem Sadu kaj pomenijo. Od Novaka Đokovića do Ane Ivanović in njenega moža Bastiana Schweinsteigerja. V Salašu s hišno številko 137 sta jedli celo Demi Moore in Julia Roberts in, mimogrede, na sosednjem posestvu je doma Milan Popović, srbski kralj bakra, znan kot nekdanji mož popevkarice Severine Vučković.
Splitčan, ki je prerodil vojvodinsko gostinstvo
Salaši kot gostinska ali turistična dejavnost so se v Vojvodini začeli razvijati veliko pozneje kot podobne turistične kmetije v Sloveniji. Če je verjeti besedam lastnika Salaša 137 Aleksandra Samardžije - Spliće, jih pred letom 1996, ko je začel on, v Vojvodini niti ni bilo. Spliča, ki se je, kot pove ime, preselil iz Splita in se lotil gostinstva na salašu, so prijatelji opozarjali, da takšna dejavnost ne more postati velik posel. »Naši očetje in dedje so s salašev odšli v mesta,« so mu govorili, »nobenega razloga ni, da bi se tja vračali.« Pa so se motili. Salaš 137 ima zdaj desetino in več solidnih sob za zmernih 23 evrov na osebo, kakšnih 50 gosi, nekaj kokoši, konjeniški klub, kjer v stajah skrbijo za 20 konj svojih članov in še za štiri svoje. Dva konja sta posebej šolana, da vozita kočijo. Razumljivo, na salašu organizirajo velike poroke, celo več naenkrat, saj je prostora kar za 350 ljudi. Salaš je namreč tudi velik park, v katerem je ob vsem kmetijskem in gostinskem pogonu prostor tudi za velika otroška igrišča in celo nekaj športnih. Navsezadnje ima kmetija, ki jo obdeluje Samardžija z družino in zaposlenimi, kar 11 hektarov.
Lokalna hrana in vino
A gostišča, ki velja za eno najboljših in za prvo te vrste v Vojvodini, nismo obiskali zaradi športnih lastnosti. Kot večino, ki se poleti hladi pod zelenimi drevesi salaša, nas je zanimala lokalna, avtohtona hrana območja. »Prenovljena, a še vedno obilna in ne predraga vojvodinska kuhinja,« so obetali tisti, ki so že jedli v Čeneju, kakih deset kilometrov od Novega Sada. Potovalke in kovčke smo namestili v sobe in se lotili vina, za začetek. Na kozarec imajo te dni tako belo kot rose in rdeče od Petrovića iz Sremskih Karlovcev. Imamo tudi boljša vina, je začel razlagati natakar, a tako poceni vina, ki je še vedno izvrstno, ne morete dobiti nikjer. In res, Petrovićevo belo vino za nekaj evrov na liter je bilo zelo dobro. Pitno, kot pravijo. A ko je videl, da hočemo še boljše, saj smo na dopustu, je iz kleti prinesel vino babaroga, izvrsten chardonnay, ki ga polni vinska klet Bjelica iz Novega Sada. Vino, ki je dobra podlaga za pokušnjo najboljšega, kar vojvodinska kmetija ponuja. Za vojvodinske pršute, kajmak, pikantno klobaso, piščančjo pašteto, kulen, pito s sirom, projo in urnebes namaz. In da ne bo preveč mastno, še solata s špinačo, šampinjoni, popečenim kruhom, čebulo, jogurtom… Vse skupaj za kakšnih šest, sedem evrov na osebo.
Med avstro-ogrsko in balkansko kuhinjo
Vojvodinska kuhinja je kljub hladnim predjedem, kjer prevladujejo mesnine in siri, drugačna od klasične srbske, kjer so v glavni vlogi na različne načine pripravljeni teletina, svinjina ali jagnjetina. Za Vojvodino velja, da meša avstro-ogrsko in balkansko kuhinjo, vsaj ob nedeljah pa je na salašu vedno na voljo goveja juha s kostjo in pripadajočim mozgom, veliko vodovje v teh krajih pa prispeva tudi ribe, predvsem postrvi in krape. Pri toplih predjedeh, recimo, postrežejo jajčevce s papriko, sirom in oljčnim oljem. Po drugi strani ne pozabijo na pleskavice, ki jih pripravijo v robcu slanine, a so zelo pikantne, da jih priloženi kajmak komaj umiri. Kljub vsemu natakarji priporočajo bela vina, recimo zvrst joakim in ana iz samostana Hopovo ali pa traminec iz še ene vojvodinske kleti Petra: da bomo lažje snedli pečenega jagenjčka, drugo glavno jed večera. Drugo? Seveda, tretja glavna jed je bil telečji priželjc, kot priloga k teletini pa še krožnik pasulja in še večji krožnik ričeta. In kozarec ali dva rdeče zvrsti fabula mala iz kleti Chichateau v Šišatovcu, ki jo je priporočil vsenavzoči gospodar, sta nam pripadala.
Krempita proti kremšniti
Ob obilni hrani je na voljo ves čas tudi hišni ansambel v zasedbi harmonika, violina, taburice in kontrabas, ki igra starogradske, največ skladb Zvonka Bogdana, Matore devojke, glasbo iz serije Salaš u Malom Ritu in, jasno, največkrat in najbolj zbrano Pukni zoro srbsko-slovenskega ustvarjalca Magnifica. Čeprav je moštvo plačano, tako rekoč v lasti salaša, se spodobi, da jim primaknite kak evro, za katerega odigrajo dve ali tri skladbe pri mizi. Ob muziki mora jedec pokusiti še nekaj žganic. Gospodar je prepričan, da je najboljša slivovka z Rtanja.
Naslednji dan smo bili zelo utrujeni in kakšnih 300 ljudi, ki so napolnili vse pore kmetije že dopoldne, ni ravno pomagalo k okrevanju. A tudi mi se nismo dali, morali smo se spopasti z domačimi sladicami. Najprej pa nekaj drugega. Natakarji so bili prepričani, da moramo pokusiti še eno madžarsko jed, telečji perkelt, ki je z devetimi evri ena najdražjih jedi v hiši. Madžarska različica golaža, ki mu po hišnem receptu dodajo testenine s sirom in ocvirke. Velika količina izvrstne, ne ravno pikantne jedi. »Slovenci! Morate probati našu krempitu,« je potem zahteval Splića, ki ima na jedilnem listi kakšnih deset sladic. Gospodar je namreč prepričan, da se njegove kremšnite, lahko merijo z legendarnimi blejskimi. »No, kaj menite?« Dva podatka smo mu lahko ponudili takoj: krempite so bile veliko večje od naših in tudi veliko bolj sladke. In podobno je z vso hrano na Salašu 137. Izvrstna, domača, poudarjenih okusov, znosnih cen, neomejenih količin in velikosti.
