Vincent: »Ali veš, kaj dajejo na francoski krompirček na Nizozemskem namesto kečapa?« Jules: »Kaj?« Vincent: »Majonezo.« Jules: »Prekleto!« Vincent: »Videl sem jih to početi… Utopijo jih v tem j...... sranju.« Jules: »To pa je j..... sranje.«
Kulinarična debata med Samuelom Jacksonom in Johnom Travolto v Tarantinovem Šundu, med katero sta se igralca v vlogi razmišljujočih plačanih morilcev ustavila tudi pri francoskem krompirčku, je postala filmska klasika. Francoski krompirček pa je klasika že nekaj stoletij, le da se zdaj o njej spet malo bolj govori, ker so Belgijci začeli kampanjo, da bi Unesco francoski krompirček uradno uvrstil v belgijsko kulturno dediščino. Francoski krompirček kljub imenu namreč ne prihaja iz Francije, ampak iz Belgije. Se pa najdejo tudi takšni, ki so prepričani, da so ga prvi vendarle pekli Francozi.
Belgijska teorija
Večina meni, da je belgijski krompirček boljši od francoskega in ga pogosteje kot kjer koli drugje uživajo kot samostojno jed. Tako kot pri nas prodajajo kostanj, v Belgiji na posebnih stojnicah prodajajo krompirček. Običajno zanj uporabljajo staro nizozemsko sorto krompirja bintje, ki ima svetlo kožico in svetlo meso, po kuhanju pa je krompir voščen in ne razpade. Tega nato narezanega na največ centimeter debele koščke dvakrat ocvrejo v konjski in kravji masti, nikoli v olju, nato pa ga stresejo v papirnati kornet in mu dodajo majonezo.
Da je francoski krompirček belgijski, meni tudi Albert Verdeyen, kuhar in soavtor knjige o zgodovini pomfrija Carrément Frites, ki pravi, da so mu pridevnik francoski dodali Američani, čeprav gre v resnici za frankofonski krompirček. Cvreti naj bi ga začeli v mestu Namur v frankofonski Belgiji pozimi leta 1680, ko je zamrznila reka. Ker zaradi ledu niso mogli do rib, ki so jih običajno cvrli, so namesto njih narezali krompir in ga ocvrli. Ime naj bi mu pozneje dali ameriški vojaki, ki so se med prvo svetovno vojno mudili v tej regiji. Ta teorija se nekaterim kulinaričnim zgodovinarjem ne zdi pretirano verjetna. Med njimi je profesor z univerze v Liègeu Pierre Leclercq, ki trdi, da če pomfri morda res izvira iz Namura, ne izvira od tam od leta 1680, ampak od leta 1739 dalje, ker krompirja v tej regiji ni bilo vse do leta 1735. Po njegovem mnenju pa je malo verjetno tudi to, da pomfri izhaja iz Namurja, ker se je tamkajšnjim prebivalcem zdelo škoda uporabljati redko mast in drago maslo že za začinjanje zelenjave, kaj šele za to, da bi v njej kaj cvrli.
Francoska teorija
Teorija, da bi ocvrti krompir lahko izviral tudi iz Pariza v 18. stoletju, kjer naj bi ga prodajali na znamenitem mostu Pont Neuf, tako ni popolnoma neverjetna. Pravi izvor pomfrija je tako težko stoodstotno potrditi, je pa jasno, da ga danes jedo po vsem svetu in povsod malo drugače. Belgijci francoski krompirček podobno kot Nizozemci, nad katerimi sta se zgražala Vincent in Jules, najraje uživajo z majonezo ob kuhanih školjkah ali s pečenim jajcem na vrhu, v Franciji ga postrežejo kot prilogo k mesu, v Veliki Britaniji z ocvrto ribo, na Bližnjem vzhodu s piščancem in ovitega v ploščati kruh pita, v Kanadi, ki je največja proizvajalka zmrznjenega pomfrija na svetu, s sirom in omako, v ZDA pa imajo, kot lahko sklepamo tudi po Šundu, najraje pomri s kečapom. So pa zmagovalci po tem, koliko ga pojejo, saj ga gre v povprečju 13 kilogramov na osebo na leto.
