»So vse revolucije samo nekaj slabega?« sprašuje otrok. »Zakaj?« »Ker je borci ne želijo priznati.« »Revolucije prinašajo žrtve, so borba za oblast.« »Se ne borijo za oblast zato, da bi omogočili boljše razmere in boljše življenje za vse, posebno za tiste, ki so jih v prejšnjem sistemu tlačili in izkoriščali?« »Je bil Tito res tak zločinec?« nadaljuje z vprašanji, ko gleda posnetke pogreba. »Poglej nepopisno množico ljudi, žalostni so, jokajo. Državniki z vsega sveta gredo v sprevodu. Kaj niso vedeli, da je zločinec? So mogoče bili tudi sami zločinci? Bomo nekoč tudi sedanje voditelje ocenjevali drugače kot zdaj?« Kaj bi mu odgovorili? Spraviti se morate. Mislila sem, da smo že zdavnaj beli in rdeči pozabili »na barve«. Bili smo v glavnem dobri sodelavci, dobri sosedje. Tudi ljubili smo se in se poročili. Spravili smo se s samimi seboj, z našo preteklostjo, živeli za danes in jutri. Pa ste nas politiki in cerkveni možje začeli vedno znova spominjati in prepričevati, da smo v resnici sovražniki: »Toliko hudega ste naredili drug drugemu. Najprej si morate to priznati.« Nekateri vztrajno dodajate: »Rdeči ste bolj krivi kot beli. Beli ste bili žrtve.« Spustili ste virus že odpuščenih, pozabljenih in lahko tudi nikoli doživetih bolečin. Vso jezo, sovražnost bi morali usmerili v vas, hujskače, namesto da se borimo med sabo. A to je bil vaš namen.
Ne maram kameleonov, ki zatrjujete, da ste spregledali, da ste dozoreli… pri tem pa zasledujete svoje interese in svoje koristi. V vsakem sistemu. Nihče nikogar ni silil, da vzame izkaznico in se gre komuniste. Bili ste polnoletni in opravilno sposobni, ko ste goreče pisali prošnje za sprejem. Dobro veste, koga vse imam v mislih. To počnete nekateri tudi zdaj, čeprav ne greste tako daleč, kot so šli oni ob osamosvojitvi, »z leve na desno«. Menjate stranke ali pa stranka, na primer, iz zmerne postane skrajna desnica. Povejte še enkrat. Se temu res pravi dozorevanje ali kaj drugega?
Polona Jamnik, Bled
