Robert Redford - boljši režiser kot igralec

Iz parka med zvezde

Pozitivno je igralec z modrimi očmi, zmršenimi svetlimi lasmi in s sproščenim kalifornijskim videzom, ob katerem so vzdihovale ženske vseh generacij, deloval vedno, ni pa Redford že od vedno vedel, da bodo njegovo življenje krojili filmi. Najprej se je, potem ko je zapustil domačo Santa Monico, preizkušal na študiju slikarstva in umetnostne zgodovine v Firencah in Parizu, nato pa v New Yorku prestopil prag akademije dramskih umetnosti. Debitiral je na Broadwayu, oči kritikov in javnosti pa so se vanj po nekaj manjših vlogah v predstavah uprle, ko je leta 1963 nastopil v komediji Bosonoga v parku. Prav ta drama Neila Simona je bila leta 1967 kriva za njegov vzpon v filmski industriji, čeprav niso šle mimo neopaženo niti vloge v filmih, ki so prišli prej. V filmu Tall story (1960) je poleg Anthonyja Perkinsa spoznal Jane Fonda, ki je tako kot on šele začenjala svojo filmsko kariero, Inside Daisy Clover (1965) mu je prinesel zlati globus za vzhajajočo zvezdo, v filmu The Chase (1966) pa je poleg že drugega sodelovanja z Jane Fonda, ki je potem »postala odpadnica, šla v Pariz in se odločila, da je Amerika polna sranja«, prvič in zadnjič igral z Marlonom Brandom.

Ko je prišla filmska priredba predstave Bosonoga v parku, je bilo anonimnosti konec. Redford se je moral pripraviti na slavo. »Edina stvar, ki je ne morem nadzorovati, je oseba, ki so jo ustvarili mediji in javnost in je postala oseba, ki stalno hodi z mano, moja senca,« je o zvezdništvu, ki je po vesternu Butch Cassidy in Sundance Kid seglo čez meje ZDA, pred dvema desetletjema razmišljal za revijo Rolling Stone. »Zmedlo me je, ker se je vse zgodilo tako hitro. In tako veličastno. Bilo je tako hitro, da se je bilo temu res težko prilagoditi. Edini način, na katerega sem se lahko spopadal s tem, je bil humor – da iz tega naredim veliko igro.« In se je začel igrati. Spreminjal je svoje ime in videz ter se lagal, da je študent iz Bogote na izmenjavi, dokler ga ta igra ni začela izčrpavati in je želel biti samo še on.

Jane Fonda in Sidney Pollack

Kot pegast in rdečelasi otrok, ki ni mogel brzdati svojih las, drugi pa niso mogli brzdati njega, si Redford morda res nikoli ni mislil, da bo postal superzvezda, je bilo pa to že leta 1969 jasno najbolj znanemu ameriškemu filmskemu kritiku Rogerju Ebertu, ki se je z njim pogovarjal na snemanju filma Downhill racer. Takrat je Ebert omenil tudi smučišče Sundance v Utahu, ki ga je imel Redford s prvo ženo Lolo van Wagenen, ter se spraševal, ali mu je ime morda nadel po svojem naslednjem filmu Butch Cassidy in Sundance Kid, ki ga je snemal s Paulom Newmanom. Da bo iz smučišča čez dobrih 15 let nastal eden najbolj znanih filmskih festivalov na svetu, se takrat ni sanjalo ne Redfordu ne Ebertu.

Vloge, ki jih je ustvaril Redford, so se skupaj s filmi vtisnile v spomin starim staršem, staršem in njihovim otrokom. V 70. letih so bili to Kandidat, Dekle, ki sem jo ljubil z Barbro Streisand, Želo s Paulom Newmanom, Vsi predsednikovi možje z Dustinom Hoffmanom, Veliki Gatsby, Veliki Waldo Pepper, Jeremiah Johnson in Trije kondorjevi dnevi, v 80. Moja Afrika z Meryl Streep, v 90. Reka poje mi, Nespodobno povabilo in Šepetati konjem, v zadnjih letih pa Vse je izgubljeno.

Najdaljše in najplodnejše je bilo njegovo sodelovanje s Sydneyjem Pollackom. »Vedno sem bil sproščen, ko je Sydney režiral, jaz pa sem igral, ker je vedel, kaj dela. Če sem ga vprašal, zakaj ima kamero usmerjeno tja, ne pa tja, mi je rekel: 'Bi me pustil? Pojdi na kavo. Pojdi sedet za nekaj časa v gozd,'« se je Redford za Vanity Fair spominjal Pollacka, s katerim sta posnela sedem filmov. To so bili This property is condemned, Moja Afrika, Trije kondorjevi dnevi, Dekle, ki sem jo ljubil, Havana, The electric horseman, v katerem je, ko se je vrnila v Ameriko, spet igral z Jane Fonda, ter Jeremiah Johnson, nekakšen Povratnik 70. let, za katerega sta s Pollackom komaj zbrala sredstva, nato pa je še več kot tri leta sedel na polici, ker tržniki niso vedeli, kako naj ga promovirajo.

Neodvisni film in režija

Redford nikoli ni hotel biti viden le kot igralec, ampak je vedno želel več, zato so bili festival neodvisnega filma, produkcija in režija naravno dopolnjevanje njegove filmske kariere. Uspešen je bil v vsem. Festival Sundance je prvič organiziral leta 1985, ko je v Park Cityju stal le en kino in tri restavracije. »Nisem bil prepričan, ali bo uspelo. Zdelo se mi je veliko tveganje, ki se ne bo obrestovalo. Prišlo je le nekaj ljudi, morda jih je naokoli tavalo sto, in se spraševalo, kaj se dogaja v tem kinu. Imeli smo morda 25 filmov in šest dokumentarcev in tako se je začelo,« je za Vanity Fair o prvih treh letih povedal Redford, ki zasluge za to, da je Sundance prišel na festivalski zemljevid, brez najmanjšega dvoma pripisuje Soderberghovemu filmu Seks, laži in videotrakovi. Danes se na festival Sundance prijavi 12.000 filmov, Park City pa se je kot mesto razcvetel.

Prvi film, ki ga je produciral, je bil Downhill racer, ki si ga je zamislil kot prvi del trilogije o ambiciji. Drugi del trilogije je predstavljala Politična kuhinja, v kateri je Redford, čeprav tega ni želel, spet igral glavno vlogo, za tretji del pa mu ni uspelo najti primernega scenarija, čeprav je pozneje kot takega nekako sprejel Kviz iz leta 1994. Kviz je bil sicer tudi četrti film v njegovi režiji in je prejel štiri nominacije za oskarja, vendar pa Redford z njim ni presegel svojega režijskega prvenca Navadni ljudje, ki je dobil štiri oskarje, tudi za najboljši film in režijo. Čeprav se kot igralec namenoma ni učil o tehničnih vidikih snemanja, ker ni hotel, da bi ga to oviralo pri igranju, je pozneje marsikoga prepričal, da je celo boljši režiser kot igralec.

To ne nazadnje, čeprav ni nujno merilo, potrjuje tudi oskar za režijo filma Navadni ljudje, medtem ko oskarja za igro ni dobil nikoli. Leta 2002 je bil sicer potolažen z oskarjem za življenjsko delo, je pa to, da je velik igralec, pred petimi leti dokazal tudi z dramo Vse je izgubljeno, v kateri je kot utapljajoči se jadralec sam in praktično brez besed nosil ves film. To pa zmorejo le največji.