Pred olimpijskimi igrami leta 2008 je bilo videti, da je nad kitajskim razcvetom samo še nebo. Gospodarska rast je bila skokovita, časopisi so se lotevali preiskovalnega novinarstva, še donedavna revnim ljudem pa so bile nenadoma dosegljive sodobne elektronske naprave. Prislovično vraževerje, ki se mu Kitajci ob zamenjavi fevdalnega za komunistični režim niso odrekli, je bilo vzrok za to, da je bila otvoritvena slovesnost pred desetimi leti prežeta s srečnimi osmicami – začela se je namreč natančno ob 8.08 zvečer osmega dne osmega meseca 2008. Mednarodna skupnost, predvsem na Zahodu, pa se je nadejala, da bodo prve OI v najmnožičnejši državi na svetu predstavljale odprtje vrat v njeno bolj demokratično prihodnost, ki je bila skoraj dve desetletji prej krvavo zatrta na glavnem pekinškem trgu Tiananmenu.
Demokratizacija le pobožna (tuja) želja
Omenjene upe je hranilo dvoje prejšnjih olimpijskih iger, leta 1964 na Japonskem in leta 1988 v Južni Koreji, ki so prinesle mnoge politične in socialne spremembe v obeh državah. Da se bo nekaj podobnega zgodilo na Kitajskem, so bili tedaj prepričani tuji dopisniki od tam, ki so med pripravami na igre pričakovali določeno sprostitev nadzora vlade nad njihovim delom in ki so potem med samimi igrami tako rekoč iznenada zaužili popolno svobodo poročanja.
Da so v zmoti, se je pokazalo že nekaj mesecev po igrah, ko je Kitajska zaprla dostop do več spletnih strani kot kadar koli prej. Temu je v naslednjih letih sledila tudi njihova rast, spletni portal Greatfire.org, ki spremlja cenzuro svetovnega spleta, pa navaja, da mimo kitajskega požarnega zidu zdaj ne more več kot 83.000 spletnih strani, med njimi peterica najpopularnejših na svetu, facebook, google, youtube, twitter in wikipedia. Namesto sproščanja nadzora nad mediji, ki ga je obljubil tedanji kitajski voditelj Hu Jintao, so pod Xi Jinpingom deležni vse močnejšega oblastnega nadzora, navajajo sedanji dopisniki, ki ugotavljajo, da si komunistična partija docela podreja tako vsebino kot oblike vseh medijev.
Leto 2008 ni ostalo v spominu samo zaradi OI, ampak tudi drugih udarnih novic s Kitajskega, med njimi o nemirih v Tibetu in o ostrem pekinškem obračunu s protestniki. Chang Ping, eden najbolj prepoznavnih kitajskih političnih komentatorjev iz Hongkonga, je v neolimpijskem dogajanju zaznal, da je šla Kitajska v svojem odnosu do sveta prav leta 2008 skozi glavno preobrazbo. »Pred letom 2008 je kitajska vlada ohranjala majhno zanimanje za mednarodno areno. Kitajskemu ljudstvu je tudi obljubljala, da bo deležno več pravic in demokracije. Po igrah je v celoti zamenjala ton. Zatrjevati je začela, da ni potrebe po naukih z Zahoda in da je kitajski politični sistem boljši od drugih po svetu,« pravi Ping. Dodaja, da je tedaj vsakodnevno frazo o »povezovanju s svetom« zamenjalo novo sporočilo o svetu, ki naj Kitajski sledi.
Rastoča avtoritarna samozavest
Kitajska se je v desetih letih po OI še bolj utrdila kot gospodarska in tudi siceršnja velesila, prostor za javni dialog pa se je še skrčil. Predsednik Xi je na zadnjem zasedanju vseljudskega kongresa brez ovinkarjenja povedal, da je njegova država zdaj v položaju, da svetu ponudi »novo obliko političnega sistema«. Dejansko avtoritarnega, ki ga Kitajski niti ni treba izvažati, saj se marsikje vzpostavlja sam. Zato gre zdaj verjeti, da bodo zimske OI leta 2022 na Kitajskem bolj repriza tistih v Sočiju kot obnovitev upov iz Pekinga 2008.
